Vid Šteh

Romantična novela Avgusta se vidiva, zadnje (in dolgo časa neobjavljeno) delo priznanega kolumbijskega pisatelja in pionirja magičnega realizma Gabriela Garcie Marqueza (1927 – 2014), je potrebovala več kot deset let, da je ugledala luč sveta. Marquez jo je namreč pisal v obdobju, ko se je spopadal z demenco in izgubo spomina, po petih spisanih osnutkih pa je sklenil, da delo ni primerno za objavo in svojcem zabičal, da ga uničijo. Marquezova sinova njegove zahteve nista upoštevala in letos izdala novela v sodelovanju s pisateljevim tesnim sodelavcem in urednikom Christobalom Pero. Po pričakovanjih so izid knjige pospremile burne debate o vprašljivi etičnosti pisateljevih sinov, ki sta se delo odločila izdati navkljub pokojnikovemu nasprotovanju, toda še bolj relavantno je vprašanje, če je Avgusta se vidiva dovolj kvalitetno delo, da se lahko postavi poleg preostalega bogatega pisateljevega opusa.

Glavna junakinja novele je Ana Magdalena Bach, čustveno in spolno nepotešena ženska srednjih let, ki 16. avgusta po osmih letih prispe na idilični otoček, da bi obiskala materin grob. Še istega večera se po naključju zaplete v afero za eno noč z moškim, kateremu ne pozna niti imena. Ob vrnitvi domov k možu, sinu in hčeri začne premlevati posledice svoje nepremišljene odločitve, toda naslednje leto 16. avgusta znova obišče otoček in spozna novega moškega, s katerim se prav tako spusti v kratko afero. Novela sledi protagonistki (kot zanimivost; je edino Marquezovo delo, kjer kot glavna junakinja nastopa ženska) skozi večletne razklanosti med ujetostjo v dolgočasen zakon ter begom na otok, kjer za kratek čas okusi popolno seksualno svobodo.

Avgusta se vidiva predstavlja rahel odmik od pisateljevega značilnega magičnega realizma in ostaja zasidran v vodah poetično spisane ljubezenske zgodbe o hrepenenju in svobodi, veliko poudarka pa je tudi na tematikah čustvene in seksualne nepotešenosti. Glavna odlika novele je Marquezova osupljiva zmožnost vživljanja v psihično stanje ženske, katere pogosti skoki čez plot so resda moralno sporni, saj gre za nezvestobo, vendar pa se pisatelj pri tem ne zateka k preprostemu moraliziranju in obsojanju, kar bi bila najbolj pričakovana poteza. Marquez namesto tega bralcu dostavi iskren vpogled v intimno ženske, ki bi morala biti srečna, toda skozi drobne luknje v življenje se pojavijo vzorci, ki njena sporna dejanja postavijo v bolj empatično luč. Novela je zaznamovana s pisateljevim značilnim poetičnim slogom ter umirjenim melanholičnim vzdušjem, kar odlično sovpada z osrednjim motivom zgodbe; strah pred tem, da so najboljša leta življenja minila in da ostanejo zgolj kratki in nepomembni užitki.

Dostojno slovo velikega mojstra književnosti.

Christan ima vse. Je čeden, urejen, prikupno sramežljiv in dedič premožnih pokojnih staršev, ki živi v njuni velikanski in razkošni vili. Zato je razumljivo, da lahko preko spletnih aplikacij za zmenkarije hitro ujame privlačno dekle kot je Sigrid, ki pa že na prvem zmenku spozna Christianovo bizarno skrivnost; ta namreč živi skupaj s Frankom, moškim, nadetim v pasji kostum. Pravilni pristop do ogleda norveške črne komedije Good Boy je ta, da njeno zgodbo dojemamo kot čisti absurd, pa četudi se delno naslanja na resnično kulturo ljudi, ki v nošnji živalskih kostumov in vzpostavljanju dominance najdejo sredstvo za sproščanje eksotičnih seksualnih fetišev ; režiser in scenarist Viljar Boeja se sicer te kulture neposredno ne dotika in tudi ne zapravlja veliko časa s pojasnjevanjem motivov za dejanja osrednjih likov (kar je moteče), ampak gledalca povabi, da uživa (kolikor je to pač mogoče) v nizanju absurdnih situacij, ki neprestanom prekinjajo dokaj realističen tok pripovedi o pasteh sodobnih zmenkarij, kjer udeležence mika predvsem lep izgled in denar. Film je najmočnejši predvsem v subtilnem serviranju črnohumornih šal in pikrih dialogov med glavnima junakoma (odlična Gard Lokke in Katrin Lovise Opstad Fredriksen), prav tako pa se Boe ne boji gledalca postaviti v neprijeten položaj in mu še vedno dati dovolj razlogov za spremljanje dogajanja. Vseeno pa se zdi, da bi Good Boy lahko bil bolj razdelan in poglobljen film, saj je razvoj zgodbe dokaj površinski, še bolj moteč pa je prehod iz črne komedije v psihološki triler, kjer film nenadoma izgubi pogum in se ne upa več prepustitit absurdnosti (z izjemo izvrstnega zadnjega prizora, ki zgodi doda ščepec potrebne sprevrženosti). Good Boy je tako film, ki rahlo razočara, vendar pa še vedno ohrani dovolj strupenosti in duhovitosti, da bo zaposlil gledalčevo pozornost.