Vid Šteh

Russel Crowe se je na tej točki v karieri očitno odločil, da nima več motivacije za snemanje filmov, ki bi lahko oživeli njegovo mrtvo kariero in bo namesto tega zapravljal čas z nastopi v tretjerazrednih grozljivkah. Lansko leto se je tako osramotil v obupni nadnaravni katastrofi The Pope’s Exorcist, letos pa je stopil še nekaj stopničk niže s filmom The Exorcism. Že sam lenobni in nedomiselni naslov daje vedeti, da pričujoči film nima nobenega občutka za izvirnost, še bolj duhovito pa je dejstvo, da je bil film skoraj v celoti posnet leta 2019, ob izbruhu pandemije Covid-19 hitro vržen za dve leti v bunker (kjer bi tudi moral ostati), nakar so studijski kravatarji menili, da ima film tako močan potencial, da se vanj splača vložiti še nekaj denarja za njegovo dokončanje. The Exorcism se ponaša z zgodbo z zanimivo meta-premiso; Crowe je klišejsko zapit in zavožen filmski igralec, ki sprejme vlogo duhovnika v nadnaravni grozljivki The Georgetown Project, na snemanju pa mu dela družbo njegova odtujena hčerka, ki kmalu ugotovi, da se očetovo obnašanje spreminja na slabše, za vsem skupaj pa naj bi stala zlovešča nadnaravna sila. Kot že omenjeno, se film ponaša z metafizičnim kontekstom, ki bi lahko bil koristno izrabljen za nastanek zbadljive satire, ki se odkrito norčuje iz klišejev okultnih grozljivk, vendar pa se The Exorcism jemlje preveč resno in pretenciozno, da bi lahko bil s tega vidika uspešen. Film je nasičen z vsemi predvidljivimi triki, neumnimi preobrati ter insomničnimi igralskimi predstavami (še posebej Crowe deluje, kot da bi rad bil nekje drugje), zgodba pa se trmoglavo oklepa vseh možnih klišejev in ne daje vtisa, da bi se potrudil za karkoli izvirnega ali razburljivega. Povrhu tega pa je The Exorcism strašansko dolgočasen in monoton film brez energije in volje do lastnega obstoja, ob katerem bodo zehali tudi najbolj nezahtevni oboževalci omenjenega žanra. Na tej točki lahko gledalci upamo zgolj to, da bo Crowe spredvidel, kako nizko je padla njegova kariera in da si s takšnimi projekti ne pomaga.

Jeff Nichols, eden od najbolj podcenjenih ameriških filmarjev, se v svojem najnovejšem celovečercu The Bikeriders naslovu primerno vrača v preteklost; v drugo polovico 60. let, ko je Amerika priča bliskoviti popularizaciji in glorifikaciji motoristične subkulture, ki je bila sprva povezana z ljubeznijo do motorjev, tovarištvom in povezanostjo, žal pa je s svojim zatonom hitro prešla na območje kriminala, drog in prostitucije. Nichols za prikaz vzpona in padca omenjene subkulture črpa material iz istoimenske knjige fotografa Dannyja Lyona, ki je v 60. letih intenzivno sodeloval z motoristično tolpo Outlaws, slednjo pa v filmu zamenjajo člani fiktivne skupine Vandals na čelu s hladnokrvnim Johnnyjem (Tom Hardy), ki dobi idejo za ustanovitev kluba po ogledu kultnega Brandonovega filma The Wild One ter impulzivnim mladim motoristom Bennyjem (Austin Butler), katerega razklanost med zvestobo klubu in nepotrpežljivi ženi Kathy (Jodie Comer) predstavlja tudi osrednji motiv pričujočega filma. Zgodba je povedana iz Kathyjine perspektive, kar je resda izviren pristop, vendar pa ga Nichols pusti nekoliko neizkoriščenega, saj z izjemo Bennyja in Johnnyja ostali liki delujejo enodimenzionalno in plitko, še posebej Kathy (navkljub odlični predstavi Comerje). Film je bistveno bolj uspešen pri avtentični obuditvi zlate dobe čezlužniške motoristične subkulture v vsem svojem blišču in bedi, kjer Nichols pokaže ogromno znanja in predvsem razumevanja do tematik, ki bi jih marsikateri drugi filma prikazal bolj poenostavljeno; film namreč graja toksični mačizem motorističnih klubov, vendar po drugi strani nikoli ne zajadra v nadležno moraliziranje in pusti zgodbi prosto dihati. Film prepriča tudi z odličnim izborom glasbe, prvorazredna igralska asa Hardy in Butler sta znova osupljivo dobra v svojih vlogah, zgodbo pa poganjata venomer živahno dogajanje in hiter tempo, ob katerem gledalec zlahka pozabi na nekatere šibkosti. The Bikeriders morebiti ne ponudi najbolj poglobljenega vpogleda v motoristično subkluturo, pa vendar je dovolj gledljiv in živahen, da bo pritegnil širše občinstvo.