Vid Šteh

Zdi se ironično, da je kariera ameriškega komika Eddieja Murphya doživela vzpon in padec s filmoma, ki pripadata isti franšizi; govora je namreč o akcijski komediji Beverly Hills Cop, ki je leta 1984 postala velikanska finančna uspešnica in postavila Murphyja na svetovni zemljevid, le deset let kasneje pa je bistveno slabše sprejeti tretji del Beverly Hills Cop 3 predstavljal začetek zatona Murphyjeve igralske kariere. Zato je moč razumeti, zakaj so se načrti za novo nadaljevanje vlačili po hollywoodskih hodnikih skoraj tri desetletja; franšiza že dolgo časa ni bila komercialno privlačna za občinstvo, katerega generacija so se zamenjale, Murphy pa prav tako velja za idola t.i. “boomer” generacije. Navkljub temu smo letos vendarle deležni četrtega dela franšize Beverly Hills Cop: Alex F., kjer se poleg Murphyja vrne večina stare igralske zasedbe (Paul Reiser, Judge Reinhold, John Aston in Bronson Pinochet), večno problematični policijski detektiv Alex Foley pa mora tokrat združiti moči s svojo odtujeno hčerko, sicer ambiciozno odvetnico, ki stopi na prste sindikatu pokvarjenih policistov. Na prvi pogled se zdi, da pričujoči film sledi trendu modernih nadaljevanj filmov iz 80. in 90. let, ki so (pre)nasičena s politično korektnostjo in nezmožnostno razumevanja zmagovalne filme predhodnikov, toda na srečo se izkaže, da je Beverly Hills Cop: Alex F. ne zgolj izredno simpatičen poklon starošolskim akcijskim komedijam, ampak tudi Murphyjeva vrnitev v formo, kjer znova dokaže, zakaj je nekoč veljal za enega najboljših komikov na svetu. Če se potrudi, lahko postreže z izredno energično in duhovito predstavo, ki jo gledalci tokrat spremljamo s širokim nasmehom na obrazu, srčiko filma pa tokrat predstavlja presenetljivo čustven prikaz težavnega odnosa med očetom in hčerko, ki sta si hkrati enaka kot tudi različna. Film prepriča tudi z dobrimi šalami, vznemirljivimi akcijskimi prizori, dobrim smislom za humor in nasploh neobremenjenim vzdušjem, ki ga v modernih komedijah še kako pogrešamo, ravno zato pa lahko spregledamo šibkosti kot so precej formulaična zgodba in dolgočasni zlikovec. Beverly Hills Cop: Alex F. je več kot spodobno razvedrilo, ki bo oboževalcem franšize narisal nasmešek na obraz.

Obtičati za nekaj dni v najetem stanovanju s popolnim neznancem je verjetno ena najbolj mučnih in neprijetnih situacij, ki jih človek lahko izkusi. To tudi zgodi glavnim junakom psihološke drame This Closeness, sicer drugega celovečerca režiserke, scenaristke in glavne igralke Kit Zauhar; slednja igra Tess, ki skupaj s svojim arogantnim fantom Benom najameta stanovanje za konec tedna, pri tem pa ugotovita, da je njun cimer introvertirani in čudaški Adam, ki večino časa čepi v svoji sobi in ni zmožen normalne komunikacije. Tekom dni, ko se Ben odpravi na praznovanje obletnice mature, medtem ko skuša Tess posneti meditativni video za svoj You Tube kanal, se odnosi med trojico zaostrijo in kmalu postane jasno, da imajo tako Ben, Tess kot Adam globoko potlačene skrivnosti. This Closeness je film z izrazito minimalističnim pristopom, ki bolj kot na usodne preobrate in hiter tempo računa na počasen psihološki razvoj osrednjih likov, hkrati pa z omejenostjo na en sam prostor (stanovanje) prepričljivo zajame tako fizično klavstrofobičnost kot tudi simbolične ujetosti osrednjih likov v rutino življenja, ki jih ne uresničuje. Zauharjeva se tematike odnosov in spolnosti loteva skozi psihoanalitično oko in pri tem ostaja trdno zasidrana v resničnosti, hkrati pa je dovolj samozavestna in drzna filmarka, da ne pristaja na enostavne razrešitve konfliktov in osladne predvidljivosti. Odlične igralske predstave (srce filma kakopar predstavlja emocionalna predstava Zauharjeve), začinjen miks erotike in psihologije ter potrpežljiv tempo uspejo pripeljati zgodbo do zaključka, ki se morebiti res zdi antiklimatski (nekateri bodo mnenja, da je nedodelan, kar delno drži), vendar je po drugi strani še najboljši epilog za vse udeležene. This Closeness je film, ki se zaveda, da za medčloveške odnose preprostih rešitev ni.