Vid Šteh

Podžanr grozljivk, imenovani slasherji, je v popkulturni zavesti prisoten že od začetka 60. let s klasikami kot sta Peeping Tom in Psycho, vendar pa je pravi razcvet doživel šele konec 70. let, ko je znotraj žanra postal stalnica vse do današnjih dni. Njegova množična prisotnost je posledično pripeljala tudi do upada kakovosti in domiselnosti, le na vsake toliko časa se je pojavil kakšen film, ki je predstavljal rekonstrukcijo žanra v obliki obračanja klišejev na glavo in eksperimentiranja z navidez nezdružljivimi slogi. Točno to pa je In a Violent Nature režiserja in scenarista Chrisa Nasha, ki se je odločil za drzen podvig; združiti eksplotacijsko naravo slasherjev in poetično, skoraj meditativno estetiko filmov Gusa van Santa in Terrenca Mallicka. Film je namreč oglaševan kot t.i. “razpoloženska” grozljivka, ki se sicer oklepa nekaterih žanrskih konvencij, vendar pa se bolj kot na hiter tempo in ekscese zanaša na vzpostavljanje kontrastno pomirjujoče atmosfere neokrnjene kanadske divjine. Ravno zato je najmanj pomemben del pričujočega filma njegova zgodba, ki ne bi mogla biti bolj generična; ko skupina mladih na starem pokopališču sredi gozda odtuji medaljon, nehote obudi zakopano telo molčečega morilca Johnnyja, ki se odpravi na krvav pohod in okrutno umori vsakogar, ki mu pride naproti. Unikatnost filma In a Violent Nature je v tem, da dogajanje povečini spremljamo iz perspektive morilca oz. preko dolgih neprekinjenih kadrov njegove počasne hoje skozi gozdove, kar se morebiti sliši dolgočasno, pa vendar Nasheva spretna režija, čudovita fotografija in pomirjujoča atmosfera usvarijo nenavaden suspenz, na katerega v današnjih slasherjih le redkokdaj naletimo. Seveda pa Nash meditativne trenutke prekine s prizori pričakovano ekscesnega nasilja, kar pa filmu ne odvzame nians subtilnega družbenega komentarja o vdoru civilizacije v neokrnjeno bit okrutne narave. In a Violent Nature je tako zelo posrečena eksperimentalna grozljivka, ki vse svoje šibkosti obrne v lastno prid in pričara eno najbolj unikatnih gledalskih izkušenj letošnjega leta.

Filmi avstrijskega režijskega dueta Veronike Franz in Severina Fiale niso nikoli namenjeni razvedrilu; njune izrazito psihološko naravnane srhljivke se ne bojijo razkrivati najbolj temačnih plati človeške eksistence in ob tem gledalca spraviti v močno nelagodje in / ali globoko žalost. In če sodimo po slednjem, sta bila filma Goodnight Mommy in The Lodge zgolj generalki za pretresljivo zgodovinsko dramo The Devil’s Bath, ki jo lahko brez kančka dvoma označimo za najbolj žalosten in čustveno brutalen film omenjenih filmarjev, kar je še posebej izrazito zaradi dejstva, ker je zgodba povzeta po resničnih zgodovinskih poročilih o “epidemiji” ženskih ritualnih samomorov v srednji Evropi sredi 18. stoletja. Vzeti si življenje v globoko verskih skupnosti je tedaj veljalo za velik greh, zato so ženske, ki so bolehale za samomorilskimi mislimi, storile grozovit zločin (običajno je šlo za umor otroka), se predale oblastem, duhovniku priznale krivdo, da bi jih ta očistil grehov, nato pa prostovoljno privolile v javno usmrtitev. The Devil’s Bath to strašljivo dejstvo prikaže preko osebne zgodbe mlade Agnes (presunljiva igralska preobrazba Anje Plascgh), ki se polna upanja poroči z Wolfom, vendar kmalu po njuni poroki se začnejo kazati znaki resničnega zakonskega življenja; Wolfa bolj kot žena zanima delo, Agnes pa vsakdanjik greni zadirčna tašča, ki ji venomer podtika obtožbe, da ni dovolj sposobna za vlogo ženske v hiši. Vse hujše zahteve globoko verne skupnosti ter splošno nerazumevanje okolice za njene potrebe Anges pahnejo v verski ekstremizem ter popolni psihični kolaps. The Devil’s Bath sicer vključuje elemente grozljivke, vendar pa je v prvi vrsti čustveno izčrpajoča drama propada neprilagojene mlade ženske, ki ne najde skupnega jezika s svetom, kateremu pripada. Njen padec v brezno je prikazan z brutalno iskrenostjo, hkrati pa pospremljen z vsemi obveznimi aduti dvojca Franz – Fiala: fenomenalna temačna atmosfera, zastrašujoče dobra glasba ter počasen tempo, ki od gledalca zahteva veliko pozornosti. Z drugimi besedami; če pričakujete klasično filmsko grozljivko, boste najverjetneje razočarani, saj The Devil’s Bath ne išče preprostih načinov, da bi ugajal gledalcu. Gre za temačno in kruto karakterno dramo, ki prestraši bolj zaradi tega, ker je tako srhljivo blizu nase resničnosti.