Vid Šteh

Glavna težava popularne franšize apokaliptičnih grozljivk A Quiet Place je v tem, da njen ustvarjalec John Krasinski premiso ohranjanja tišine kot glavnega vira preživetja ni nikoli dojemal za kaj več kot zgolj dober trik, ki uspe dogajanju vnesti visoko mero napetosti, pa četudi so se filmi ob tem spotikali ob lastno logiko in neprestano spreminjali pravila, ker je tako zahtevala zgodba.Ti spodrsljaji so bili precej evidentni že v prvih dveh filmih, ki jih je režiral Krasinski, za filmsko predzgodbo A Quiet Place: Day One pa je menjava režiserja (Michael Sarnoski, ki je leta 2021 impresioniral z dramo Pig) obetala, da bo franšiza dobila ne zgolj sveže ideje, ampak da bo tudi popravila napake predhodnih filmov. Kot že izdaja naslov, se film odvija na prvi dan invazije nezemeljskih pošasti z močno izostrenim sluhom, glavna junakinja pa je na smrt bolna pesnica Samira (Lupita Nyong’o), ki je prisiljena preživeti na ulicah uničenega New Yorka. Glavni razlog za ogled filma je vsekakor Nyong’voa v še eni emocionalni igralski predstavi, njen lik pa navkljub vključitvi klišejskega motiva (človek, ki umira za rakom) deluje pristno in ne dopusti, da bi zgodba s tega vidika zapadla v nepotrebno solzavost. Dobrodošla je tudi menjava lokacije iz podeželja v urbano okolje, kar franšizi prineše nekaj svežine, Sarnoski pa s svojo spretnostjo uspe dostaviti nekaj pristnih trenutkov suspenza in vzdušno apokaliptično atmosfero. Žal pa A Quiet Place: Day One ne uspe popraviti napak predhodnikov, saj dlakocepsko sledi njihovi zmagoslavni formuli in se z vsebinskimi luknjami (znova) ne ukvarja. Tako imamo spet opravka s filmom, ki se ne more odločiti, kakšni logiki bi sledil in si sproti izmišljuje pravila preživetja, (to je najbolj razvidno v nelogičnem obnašanju pošasti, ki enkrat slišijo najmanjši sum na kilometre daleč, spet drugič pa ne registrirajo zvokov pred lastnim nosom), kombinacija obojega pa prispeva k skoraj popolni odsotnosti napetosti. Filmu pa še bolj spodleti na ravni predzgodbe, saj svetu franšize ne doda popolnoma ničesar (pričakovali bi več razlag o ozadju invazije nezemljanov) in tako nikoli ne upraviči svojega obstoja. Če film A Quiet Place: Day One karkoli dokaže, je zgolj to, da franšizo poganjajo dobre ideje, ki pa jih tudi sami filmarji ne razumejo najbolje.

Ameriška igralka indijanskih korenin Lily Gladstone je po lanskoletnem čudovitem nastopu v epski drami Killers of the Flower Moon upravičeno postala ena od vzhajajočih zvezd čezlužniškega filma, ki je svojo prezenco izkoristila tudi za izdatno promocijo pogosto nerazumljene in z vidika širše javnosti slabo poznane kulture ameriških staroselcev. Še en kanček v ta mozaik kulturne raznolikosti predstavlja ganljiva družinska drama Fancy Dance režiserke in scenaristke Erice Tremblay, ki se je doslej pilila v vodah dokumentarnega filma, tokrat pa se prvič predstavlja z igranim celovečercem, ki je nastal z izdatno podporo zveze indijanskega plemena Cherokee. Gladstonova tokrat odigra Jax, ki po nenadnem izginotju svoje sestre postane začasna skrbnica nečakinje Roxi, s katero se pripravljata na udeležbo na letnem srečanju indijanskih plemen, imenovanem powwow. A ker je Jax nekdanja arestantka, ji socialna služba zagrozi z odvzetjem skrbništva nad Roxi, kar pa dvojice ne ustavi pred tem, da skupaj pobegne in skuša najti Roxijino mamo. Motiv sestrinega izginotja sicer igra dokaj pomembno vlogo, vendar pa Tremblayjeva film zastavi kot umirjeno in melanholično zgodbo o zapletenih družinskih vezeh, iskanju identitete (slednje je razvidno še posebej pri Roxi, ki je venomer razklana med belsko kulturo in kulturo staroselcev) ter kakopak ljubezni, katere moč lahko prenese marsikatero življenjsko oviro. Takšnih filmov je dandanes veliko in drži, da Tremblayjeva znotraj žanra ne odkriva tople vode, a navkljub temu je Fancy Dance na vseh nivojih odlično odigran, iskren, nesentimentalen in pristno emocionalen film, ki se resda osredotoča na avtentičen prikaz indijanske kulture, vendar pa hkrati seže tudi izven nje in vsakemu gledalcu predstavi univerzalno zgodbo, s katero se lahko brez težav identificira. Srčika filma sta kakopak zavzeti igralski predstavi Gladstonove in Isabel DeRoy- Olson kot Roxi, katerih kemija je enostavno neprekosljiva. Fancy Dance je impresivni prvenec režiserke, za katero upamo, da bo v prihodnje še bolj pogumna.