Vid Šteh

Dolgo časa se je ugibalo, če bo antologijska nadaljevanka True Detective po daljšem odmoru deležna nove, četrte sezone in ta je ob začetku letošnjega leta prišla na male ekrane s ključno spremembo; ustvarjalec Nic Pizzolatto, ki je spisal prve tri sezone, je tokrat prisoten zgolj kot izvršni producent, medtem ko je vlogo režiserke in scenaristke vseh šestih epizod prevzela Issa Lopez. Dogajanje je tokrat postavljeno v mesto Ennis na Aljaski, kjer policistki Liz Danvers (Jodie Foster) in Evangeline Navarro (Kali Reis) preiskujeta ozadje skrivnostnih smrti skupine znanstvenikov in lokalne raziskovalne postaje, katerih gola trupla so našli zamrznjena v snegu. Dvojica se med preiskavo soočata tudi z osebnimi težavami in zapleteno dinamiko med prebivalci Ennisa, kjer vplivna korporacija ogroža delovna mesta zaposlenih v rudniku, povrhu tega pa naj bi bile smrti znanstenikov tesno povezane z nerešenim umorom mladoletne staroselke in aktivistke. Mnoge spremembe, ki jih Lopezova vnaša v nadaljevanko True Detective, so dobrodošle; tokrat sta v ospredju dva močna in zanimiva ženska lika, ki ju odlično odigrata Fosterjeva in Reisova, vzdušje močno spominja na skandinavski noir z izrazitim hladom in temačnostjo, zanimiv (in nenavaden) izbor glasbe prispeva k še bolj skrivnostni atmosferi, zgodba pa na subtilen način razgalja aktualne družbene problematike kot so cena aktivizma, mačehovski odnos skupnosti do kulture staroselcev in podnebne spremembe. Spremembe, ki jih prinaša nova sezona, pa predstavljajo tudi dvorezen meč; detektivska zgodba je tokrat močno začinjena z elementi nadnaravnega / mističnega in na več mestih spominja na epizode The X – Files ali The Twilight Zone, kar pa v primerjavi s predhodnimi sezonami, ki so bile navkljub občasnim abstraktnim izletom še vedno trdno zasidrane v resničnosti, deluje nekoliko nevmesno. Sezono od presežka ločijo tudi neenakomeren tempo, občasna razvlečenost in precej antiklimatski zaključek, ki ne strese toliko kot bi pričakovali. True Detective si tako v četrti sezoni privošči nekaj kiksov, a še vedno predstavlja povsem kvalitetno žanrsko zabavo za ljubitelje skrivnostnih detektivk.

November v istoimenskem romanu češke pisateljice Alene Mornštajnové je november leta 1989, ko se je s padcem berlinskega zidu zaključilo obdobje železne zavese in jeklenega komunističnega režima, ki je s svojo trdo roko vladal predvsem na Poljskem, Slovaškem in Češkem. Toda pričujoči roman je zastavljen kot alternativna zgodovina, kjer se novembra 1989 ne zgodi nič; železna zavesa ostaja, komunizem še vedno obvladuje vse veje oblasti in navadni državljani so neprestano pod pritiskom starih ideologij, ustrahovanj in brutalnih kazni. Roman spremlja tri ženske, ki so medsebojno povezane; začne se z Mario Hajný, ki se novembra 1989 skupaj s svojim možem udeleži protidržavnih protestov, katere pa oblast nasilno prepreči, udeležence pa po hitrem postopku strpa v zapor, nekateri od njih pa celo preprosto izginejo. V nadaljevanju spremljamo bolečo izpoved Marijine mame Anne, ki je čez noč prisiljena skrbeti za vnučko in vnuka, vendar ko prvo vojska odvede v dom za “prevratniške” otroke, drugega pa ugrabi Marijin bivši mož in odpelje v tujino, se Anni začne postopoma rušiti svet. Šele po prvi tretjini pa v zgodbo vstopi Marijina hčerka Magdalena, ki za zidovi državne poboljševalnice ostaja razklana med zvestobo sistemu in razkrivanjem resnice o njenih starših, za katere oblast sicer tri, da so jo zapustili.

November je roman, s katerim Mornštajnova že sicer rahlo zlajano temo komunističnega nasilja v zahodnoevropskih državah predstavi na svež in domiseln način; z “izbrisom” ključnih dogodkov, ki so pripeljali do razpada komunističnega režima, avtorica opozori na zastrašujočo cikličnost zgodovine, ki je očitno obsojena na tragično ponavljanje krivic in zločinov, ki so travmatizirali cele generacije preživelih. Mornštajnova se navkljub močnemu političnemu ozadje premeteno osredotoča na intimna doživljanja sveta posameznih članov družine, katere člani se znajdejo na nasprotnih ideoloških bregovih, medtem ko je družbena kritika podana subtilno, a še vedno neizprosno. S prepletom poetičnega jezika in surovega realizma bralec spoznava usode od sistega preganjanih in ponižanih posameznikov, ki so bodisi utišani bodisi prepuščeni toku pozabe, hkrati pa ponudi žalosten vpogled v delovanje mehanizmov, ki so navkljub časovni distanci prisotni tudi dandanes, pa četudi v navidez bolj “sprejemljivih” oblikah. Zato je treba pričujoči roman razumeti kot jasno opozorilo in opomin na čase, ki so morebiti res minili, vendar se lahko vrnejo.

November je pretresljiv roman o strašljivem začaranem krogu zgodovine in njegovih žrtvah.