Vid Šteh

Sylvia je požrtvovalna mati samohranilka socialna delavka, katero prvič uzremo na sestanku anonimnih alkoholikov, ki razkrije delček njene temačne preteklosti, povezane z odvisnostmi in destruktivnim obnašanjem. Za vsem skupaj se skriva neka globja in nepojasnjena travma, ki se dokoplje na površje ob obisku ponovnega srečanja z nekdanjimi sošolci iz srednje šole, kjer do nje pristopi redkobesedni in vase zaprti Saul. Ta ji sledi domov, kjer Sylvia na pomoč pokliče njegove svojce in se s tem dokoplje do tragične resnice; Saul boleha za hudo obliko demence, njegovi spomini pa so prav tako zmedeni in razbiti kot Sylvijini. Psihološka drama Memory režiserja in scenarista Michela Franca, ki je pred dobrima dvema letoma dvigoval prah s camujevsko dramo Sundown, postreže z zgodbo o globoko ranjenih posameznikih, ki sta prisiljena vsakodnevno sestavljati koščke svoje življenjske zgodbe, pri tem pa trčila ob obilo neprijetnih resnic, ki pa ju lahko hkrati osvobodijo in pokažejo pot v boljšo prihodnost. S temačnim in otožnim tonom ter počasnim tempom zaznamovana drama svoje upe polaga predvsem v igralske kreacije Jessica Chastain, ki je pričakovano izvrstna in drži film pokonci tudi v najšibkejših trenutkih ter Petra Sarsgaarda.. Kar je filmu treba šteti v plus, je to, da samozavestno sooči gledalca s problematikami, ki so žal še vedno pogosto preslišane (demenca, posledica spolne zlorabe v otroštvu itd.), pa četudi pri tem zgolj plava po površini, kar bi znalo zmotiti marsikaterega gledalca. Tako kot pri predhodniku Sundown tudi tokrat Franco ohranja določeno mero nedostopnega hladu, ki resda prepričuje, da bi film zapadel v nepotrebno sentimentalno pridiganje, pa vendar se tekom celotnega filma zdi, da bi lahko povedal in pokazal več. To je še posebej izrazito pri Sarsgaardovem liku, katerega demenca je pogosto omenjena zgolj mimogrede, njene posledice pa so prav prikazane precej “omiljeno” in brez tragičnega poudarka, ki ta takšna zgodba potrebuje. Memory je navkljub nekaterim zdrsom še vedno emocionalno močan film, ki vzpodbudi gledalca k razmisleku o kompleksnosti in krhkosti medčloveških odnosov, a ko je navada pri večini Francovih filmov; želeli bi si videti in občutiti več.

Kaj se zgodi, ko združita moči režiserka in scenaristka Teresa Sutherland, ki je med drugim spisala strašljivo mojstrovino The Wind ter igralka Georgina Campbell, ki je z nastopi v grozljivkah Barbarian in Bird Box Barcelona dokazala, da je bodoča kraljica filmskega kričanja? Rezultat je napeta in mestoma psihadelična ruralna srhljivka Lovely, Dark, and Deep, kjer se Sutherlandova prvič predstavlja v vlogi režiserke in ne zgolj scenaristke; film, ki si za izhodišče vzame zastrašujoči podatek, da v ameriških narodnih parkih letno izgine skoraj pol milijona ljudi, v ospredje postavi Lennon, vase zaprto in arogantno čuvajko parka, ki se nastani v postojanki daleč stran od civilizacije. Toda kmalu po njenem prihodu se začnejo odvijati nenavadni pripetljaji; Lennon se navkljub poznavanju terena pogosto izgubi v gozdovih, hkrati pa naleti na več dolgo pogrešanih planincev v vidno razburkanem čustvenem stanju, za nameček pa še dobi občutek, da jo nekdo (ali nekaj) opazuje. Sutherlandova se v svojem celovečernem prvencu izkaže kot sofisticirana filmarka z neverjeno izbrušenim občutkom za ustvarjanje kontrasta med neokrnjeno lepoto širnih gozdov ter neusmiljenimi in brutalnimi zakoni divjine, preko katerih se posameznik poveže s svojimi najbolj potlačenimi travmami. To, da je Lovely, Dark, and Depp na vizualni ravni naravnost čudovit film, ni treba poudarjati in Sutherlandova uspe to skrivnostno lepoto narave zajeti brez odvečne izumetničenosti in uporabe posebnih učinkov. Srce filma kakopak predtavlja Campbellova, ki se navkljub temu, da je njen lik pogosto zoprn, uspe približati gledalcu, svoje pa še dodajo dober občutek za suspenz, potrpežljiv tempo, počasno razvijanje dogajanja ter nemalo zamotanih presenečenj, ki zbujajo občutke fascinantne zmedenosti. Pa vendar se filmu v drugi polovici začnejo kazati znaki kreativne utrujenosti, kar dokazuje, da bi Lovely, Dark, and Deep bolje funkcioniral kot kratkometražni izdelek; zgodba se zaplete v ponavljajoče dogajanje, hkrati pa proti koncu postane preveč zamotana in gledalca pušča z mnogo več vprašanji kot odgovori. Slednje v filmih ne predstavlja ničesar slabega, toda pri pričujoči strašljivki se zdi, da je njena zmedena struktura bolj posledica tega, da je Sutherlandovi zmanjkajo idej za obrazložitev dogajanja, zato pusti večino le tega viseti v zraku. Navkljub manjšim napakam pa je Lovely, Dark, and Depp zelo spodobna ruralna grozljivka, ki bo zadostila apetitom oboževalcev žanra.