Španski The Platform je orwellovsko zasnovan distopični triler, ki gledala popelje v notranjost zloveščega zapora, sestavljenega iz mnogih nadstropij (na začetku se predvideva, da jih je okoli 100, nakar se številka grozljivo poveča), v katerih prebivata po dva arestanta. Vsak dan se v vsakem nadstropju ustavi dvigalo z velikansko mizo, polno raznovrstne hrane in arestanti imajo na voljo nekaj minut, da se nahranijo, nato pa dvigalo krene naprej vse do dna, kjer pa nesrečneže pričaka zgolj prazna miza z razbito steklovino. Preprosteje povedano; tisti, ki so pri vrhu, imajo neprimeno več možnosti, da se dobro najejo kot tisti, ki so čisto na dnu. Se vam to zdi znano? The Platform s svojim konceptom na brutalen in mestoma celo satiričen način razgalja razredne razlike, kjer so privilegirani deležni razkošja in mirnega spanca, medtem ko se revni (oz. tisti na dnu) prisiljeni žreti ostanke elite in se v boju za preživetje pobiti med seboj in zatekati h kanibalizmu. Režiser Galder Gatzelu-Urrutia izriše prepričljivo galerijo likov, ki kljub omejeni minutaži (večina nastopajočih se v filmu pojavi zgolj za nekaj minut) uspejo ostati zapomljivi, njihove usode pa relavantne, saj je zgodba okoli njih omejena zgolj na boj za preživetje, zunaj tega pa so njihove identitete praktično neobstoječe. Vrhunski supsenz, odlične igralske predstave in brezkompromisen prikaz posledic, ki jih za seboj pusti neusmiljen družbeni boj odtehtajo zgolj eno šibkost filma in ta je, da smo tovrstni koncept videli že neštetokrat in težko bi rekli, da The Platform na tem področju odkriva kaj bistveno novega oz. prelomnega. Vseeno pa je pričujoči šoker dovolj čustveno intenziven, napet in brutalen, da bo gledalca prisilil k razmisleku o tem, kako tanka meja je med civiliziranim obnašanjem in divjo naravo.

Ocena

Motiv težavnega najstniškega odraščanja, pogojenega s prebujajočo se spolnostjo, sprejemanjem drugačnosti in iskanja lastne identiete, se je v filmih že pogosto pojavljal. Verjetno najbolj znan primer uporabe tega motiva je klasika Carrie režiserja Briana DePalme, ki je obenem predstavil tudi značilni lik konzervativne in globoko verne najstnice, katera ob prvih sicer običajnih pojavih v puberteti (v omenjenem filmu je to menstruacija) doživi napade panike, ki lahko vodijo tudi v nasilje. Na podoben način se omenjene problematike loteva norveški režiser Joachim Trier v svojem četrtem celovečercu, fantazijski drami Thelma. Da gledalca čaka prav posebno doživetje, je razvidno že v zloveščem uvodu, kjer spremljamo navidez običajno druženje naslovne junakinje s svojim očetom, nakar se v usodnem trenutku celotno dogajanja obrne na glavo (oče namreč med lovom na srno obrne orožje proti svoji hčerki, kar implicira, da slednja v sebi skriva nekaj grozljivega). Glavnina filma se sicer odvija nekaj let kasneje, ko Thelma postane študentka biologije in se prvič v življenju odpravi v veliko mesto in okusi prijeten občutek osebne samostojnosti. Toda kmalu zatem začenja doživljati nepojasnjene epileptične napade, hkrati pa skuša potlačiti globoka čustva do svoje prijateljice iz faksa, kar vodi do še več strašljivih zapletov. Thelma veliko svojih idej in temeljev dolguje zgoraj omenjeni De Palmini klasiki, zato bo nekatere gledalce zmotila manjša familirnost z določenimi elementi (Thelma izhaja iz globoko verne družine, epileptični napadi so povezani z nadnaravnimi elementi in potlačenimi strastmi glavne junakinje), vendar pa Trier vseeno ne kopira, temveč preoblikuje že videne žanrske elemente, da se ti prilagodijo značilnemu skandinavskemu hladnemu slogu. Odlične igralske predstave, dober občutek za suspenz, privlačno hladna fotografije in spretno izogibanje žanrskim klišejem z nekaj dobro izpeljanimi vsebinskimi zasuki so dovolj dober razlog, da bodo apetiti oboževalcev žanra več kot potešeni. Thelma morebiti ni pretirano izviren film in traja dlje kot je potrebno, vendar pa je kljub temu obvezen ogled za vse filmske sladokusce.

Ocena