Vid Šteh

Poljski mojster sedme umetnosti Roman Polanski je že s svojim celovečernim prvencem Knife in the Water zbudil veliko pozornosti in se uveljavil kot filmar, ki tako s tehničnega kot vsebinskega vidika prehiteva čas in si več kot upravičeno zasluži naziv filmskega pionirja. Tudi njegov drugi celovečerec (in prvo angleško govoreči), psihološka srhljivka Repulsion, je izvrsten primer filma, ki se je pojavil pred svojim časom in sredi 60. let, ko je bila sedma umetnost še vedno močno podvržena moralni čistunskosti in cenzuri, dostavil provokativno, strašljivo in – naslovu primerno – odvratno mojstrovino, ki tudi po več kot pol stoletja ostaja nepresežena klasika, po kateri se zgledujejo mnogi mojstri strahu in suspenza. Film sicer predstavlja prvi del Polanskijeve t.i. “stanovanjske trilogije” (poleg klasik Rosemary’s Baby in The Tenant) in predstavi tragično zgodbo sramežljive Carol (diva Catherine Denevue v svoji fizično in psihično najbolj zahtevni vlogi v karieri), ki živi v skupaj s svojo bistveno bolj živahno sestro v majhnem londonskem podnajemniškem stanovanju. Ko se sestra s svojim fantom za nekaj dni odpravi na počitnice, je Carol prisiljena ostati sama v stanovanju, kar v njej prebudi težko duševno stisko, hkrati pa je dekle podvrženo seriji grozljivih halucinacij, ki med drugim vključujejo pokanje sten, gnitje hrane ter celo brutalno posilstvo. Repulsion je film, ki se s srhljivo natančnostjo in brezkompromisno krutostjo spusti v najbolj temačne in kompleksne dele človekove duše, hkrati pa se samozavestno dotakne tabu tematik kot so spolna zavrtost, čustvena nestabilnost v razmerjih in posttravmatska stresna motnja. Vse te že tako dovolj brutalne tematike pa so zaznamovane s srhljivo črno-belo fotografijo, izvirnim simbolizmom ter naravnost zastrašujočimi podobami, ki jih Polanski potegne iz vsake nočne more. Vrhunska igra, minimalistična glasba, potrpežljiv tempo, vzdušno ozračje in predvsem kot struna napeto dogajanje so tako glavni aduti nepozabne mojstrovine, s katero je Roman Polanski samo še dodatno podkrepil svoj status filmskega pionirja.

I Am Killer je mračen in stilsko dovršen film, posnet po resničnih dogodkih in prikazuje lov na razvpitega razvpitega poljskega serijskega morilca Wladzisława Marchwickija, bolj znanega po nazivu Vampir iz Zagłębia, ki je v 70. letih zakrivil več okrutnih umorov in jih kasneje v priporu tudi priznal, četudi še danes obstajajo mnogi podatki o tem, da je bilo njegovo priznanje izsiljeno, tedanja komunistična oblast pa je možakarju skušala na vsak način pripisati zločine in pri tem uporabljala vsa možna sredstva, tudi nezakonita. Film, posnet v maniri staromodnih noir kriminalk z elementi psihološkega trilerja, neolepšano in z določeno mero kritičnosti sledi mlademu policistu Januszu, kateremu je dodeljen omenjeni primer, vendar kmalu pod pritiskom oblasti, ki je na vsak način želela ohraniti podobo komunističnega “raja”, kjer serijski morilci niso obstajali, začne ponarejevati dokaze, izsiliti priznanja ter celo podkupovati priče. Gledalcu, ki je vajen podobe poštenih in garaških policistov, bo glavni lik nedvomno odvraten, morebiti še bolj kot sam morilec, saj je identitega slednjega tudi po prijetju osumljenca in njegovi usmrtitvi vprašljiva. I Am Killer ne išče odgovorov na vprašanje, kdo je bil v resnici Vampir iz Zagłębia, vendar to niti ni njegov namen. Bolj kot na lov se osredotoča na ozadje precej šlampasto izvedene preiskave, kjer je posameznik, ujet v kremplje sistema, prisiljen sprejemati mnogo moralno spornih odločitev. Lahko bi rekli, da je film ravno zaradi svojega odkritega cinizma, surovega prikaza vdora politike v policijske zadeve in vse prej kot simpatičnih likov težko priporočati gledalcem, ki bi si od napetosti grizli nohte. Neobičajen, vendar vsebinsko močan film.

Ocena