Vid Šteh

Leto 1997 je bilo za slovenski film prelomno, še posebej po zaslugi dveh celovečernih prvencev; glasbena drama Outsider režiserja Andreja Košaka je z več kot 90 tisoč gledalci postal domača komercialna uspešnica, medtem ko je Igor Šterk z romantičnim filmom Ekspres Ekspres gojil zavidanja vredne uspehe na festivalih in med drugim pristal na rednem sporedu nekaterih kinematografov v tujini. Šterkov poklon estetiki klasičnega nemega filma (četudi film ni nem, ampak precej skop z dialogi) sledi mladeniču, ki se po očetovi smrti odpravi na brezciljno potovanje z vlakom, pri tem pa naleti na široko galerijo ekscentričnih likov; od nevrotičnega slepega potnika, strogega sprevodnika, pri katerem Ivan neprestano kupuje karto do naslednje postaje, prodajalca balonov, železničarjev, ki med vožnjo preganjajo dolgčas s poslušanjem nogometne tekme, potepuških glasbenikov pa do dvojice gluhonemih potnikov, ki v resnici nista gluhonema, v Ivanovo življenja pa nenadoma vstopi tudi ljubezen. Ekspres Ekspres je preprost in minimalističen film ceste (oz. tirov), katerega glavna odlika je brezhibno zlivanje elementov humanistične lirične drame, zavite v tople “jesenske” barve in gagovske komedije zmešnjav, ki se močno zgleduje po zapuščini francoskega mojstra neme komedije Jacquesa Tatija. Šterk z umetniško občutljivostjo in nepretenciozno držo domiselno uporabi potovanje z vlakom kot motiv iskanja izgubljenih ljudi v izgubljenem svetu, kjer se odnosi in vsakdanje življenjske zgodbe rojevajo skoraj brez besed, saj so te nepotrebne. Seveda so Šterku v veliko pomoč tudi odlična uporaba klasične glasbe, čudovita fotografija in bogat igralski ansambel, kjer je moč najti tako vzpenjajoče se zvezde slovenskega filma (Gregor Baković, Barbara Cerar) kot tudi igralske veterane (Lojze Rozman). Skupek vseh omenjenih adutov tvori prisrčen, čustven in nepričakovano duhovit film, ki jasno nakaže, da so vlaki ustvarjeni za romantiko.

Prepletanje groze in smeha je pogosto tvegana poteza, ki ne obrodi pozitivnih rezultatov, še posebej, ko film ni zmožen loviti ravnotežja med obema skrajnostima in izpade kot zmeden kolaž prizorov, ki zgodbi in njenim likom ne pustijo dihati.Frogman, grozljivka, posneta v stilu t.i. najdenih posnetkov (found footage), se v prvi polovici odvija kot woodyallenovska komedija o Dallasu, ki se v družbi svojega najboljšega prijatelja Scottyja in nekdanjega dekleta Amy odpravi v podeželsko mestece, ki je zaslovelo z urbano legendo o skrivnostni pošasti, podobno velikanski žabi. Dallas je kot deček omenjeno bitje ujel na videokamero, vendar se je tekom let med ljudmi razširilo prepričanje, da gre za ponaredek, zato se mladenič odloči, da bo ponovno našel zloglasno pošast in zaprl usta vsem, ki so dvomili v njen obstoj. Film režiserja in scenarista Anthonyja Cousinsa postreže z zbadljivim črnim humorjem in skromno galerijo simpatičnih likov, ki se v nasprotju s “tradicijo” filmskih grozljivk ne obnašajo kot popolni idioti, vrinjenost romantičnega odnosa med Dallasom in Amy pa ne deluje preveč vsiljivo in celo zgodbi doda nekaj odtenkov očarljivosti. Toda vse se močno spremeni v drugi polovici, ko film opusti humor za bolj lovecraftovsko telesno grozljivko o skrivnih kultih in mutantskih spakah, ki ne skopari s prizori brutalnega nasilja, nagnusnosti in grotesknosti, pohvalno pa je predvsem to, da se Cousins poslužuje uporabe praktičnih učinkov (kar je verjetno posledica nizkega proračuna) in s tem naredi zgodbo bolj organsko in vzdušno. Ta preskok iz humornega v strašljivo je skoraj brezhiben, pa četudi se film poslužuje že videnih trikov iz uspešnic kot je npr. The Blair Witch Project, hkrati pa si bo marsikateri gledalec želel, da bi bila zgodba nekoliko daljša in dala še več prostora likom in osrednjemu zapletu. Navkljub temu je Frogman več kot spodoben predstavnik podžanra grozljivk, ki se pridno razvija v senci filmskega mainstreama.