Vid Šteh

Kaj ti je deklica, celovečerni prvenec Urške Djukić, nadaljuje dolgo pričakovani “novi val” slovenskega filma v rokah ženskih avtoric, ki preko intimnih zgodb secirajo širše družbene probleme kot so ženska identiteta, seksualno prebujenje v negotovih letih odraščanja ter pritisk strogega patriarhata, ki še vedno vztraja pri tradicionalni delitvi spolov. Film sledi sramežljivi 16-letni Luciji, članici katoliškega dekliškega pevskega zbora, ki še ni nikoli poljubila moškega in imela menstruacije, toda notranji svet se ji začne spreminjati, ko spozna spogledljivo Ano-Marijo in med obiskom podeželskega samostana, kamor zbor odpotuje na vikend intenzivnih vaj, spozna dosedaj neodkrita in konfliktna čustva, ki jo pripeljejo do prvega seksualnega prebujenja. Kot je že moč razbrati iz samega zapleta, film Kaj ti je deklica obravnava kontrast med Lucijino intimo, ki se začne spoznavati z “grešnimi” mislimi in spolnostjo ter hladnim okoljem verskih ustanov, kjer je dotik z Bogom bistveno slajši in večnejši od fizičnega. Posebnost pričujočega filma je v njegovi močni osredotočenosti na obrazne mimike osrednjih likov, kjer je ekspresivnost njihovih čustev resnično intenzivna, še posebej po zaslugi fenomenalnih igralskih predstav Jare Sofije Ostan, Mine Švajger in Saše Tabakovića, ki v vsakem kadru izrazijo široko paleto razpoloženj brez odvečnih dialogov. Film je tudi s tehničnega vidika čisti presežek, saj je Djukićeva režisera z izostrenim čutom za podrobnosti in tako vsak prizor napolni z majhnimi podrobnostmi, kristalno čisto in vzdušno fotografijo ter domiselno uporabo zvoka. Navkljub vsem tem adutom pa Kaj ti je deklica nikoli ne uspe docela zadeti v polno zaradi uporabe občasno nekoliko klišejskega simbolizma pa do zoprnega dejstva, da je filmov na temo seksualnega prebujenja zavrtih najstnic res ogromno in s tega vidika Djukićeva ne pove oz. pokaže nič kaj bistveno novega. Kaj ti je deklica je tako še ena o vrsti predvidljivih zgodb o najstnicah, ki se spoznajo s čari spolnosti, vendar je pri tem vsaj iskrena in sofisticirana.

Angleški filmar Paul Greengrass se je tekom svoje 30-letne kariere pogosto dotaknil resničnih tragedij oz. katastrof, katere je seciral s tehnično dovršenostjo ter ravno pravšnjo mero grobega realizma in emocionalnih udarcev, ki niso zatavali v območje osladnosti ali neokusne eksplotacije. S filmom katastrofe The Lost Bus se Greengrass loteva resnične zgodbe o Kevinu McKayju, vozniku šolskega avtobusa, ki se je leta 2018 med izbruhom najhujšega požara v zgodovini države Kalifornija odzval klicu na pomoč, da bi pripeljal 22 otrok in njihove učitelje na varno, vendar se med potjo začne ogenj nevarno širiti in Kevin nenadoma pristane v zelo tvegani situaciji, od katere je odvisna usoda v avtobusu ujetih otrok. The Lost Bus je v osnovi precej tipičen Greengrassov film, ki prinaša ogromno adutov kot tudi drobnih napak; s tehničnega vidika imamo znova opravka z razkošno in zastrašujočo mojstrovino, saj režiser z uporabo dokumentarističnega sloga, pogosto tresoče kamere, močnega suspenza in razkošne fotografije gledalca brez težav poskra v center dogajanja in mu ob pogledi na bližajoče se ognjene zublje celo spusti kapljice znoja po telesu. Na vsebinski ravni je film prav tako uspešen, še posebej po zaslugi režiserjevega pristopa, ki suvereno lovi ravnotežje med grobim realizmom in hollywoodskim patosom, ki se sicer ne uspe docela izogniti sentimentalnosti, a na srečo ta ni pretirana oz. nadležna. Greengrassu je v pomoč tudi odlična igralska zasedba, kjer zasijeta predvsem Matthey McConaughey kot McKay in America Ferrera kot ena od učiteljic, četudi so mnoge stranske predstave zelo prepričljive. Zaradi vključitve otrok, ki se znajdejo v smrtni nevarnosti, bi se The Lost Bus lahko brez težav spremenil v televizijsko limonado iz 90. let, vendar pa je Greengrass dovolj premeten in kompetenten filmar, da venomer ohranja zadostno količino emocijo kot tudi pristnosti. Razkošen, napet in emocionalen film katastrofe, ki služi tudi kot spoštljiv poklon človeškemu pogumu in vztrajnosti.