Vid Šteh

Anemone je za marsikaterega ljubitelja sedme umetnosti predstavljal enega od najtežje pričakovanih filmov leta 2025, saj v njem po skoraj sedemletni odsotnosti znova nastopa “upokojeni” Daniel Day-Lewis, mojster metodološke in čustveno intenzivne igre. Film bi lahko označili za družinski projekt, saj je Day-Lewis zanj spisal scenarij skupaj s svojim Ronanom Day-Lewisom, ki je prevzel tudi vlogo režiserja v svojem celovečernem prvencu. Temačna in globoko simbolistična psihološka drama je postavljena v severni del Anglije in spremlja čustveno potovanje odtujenih bratov, ki ju po več letih ločenega življenja znova združijo grehi iz tragične preteklosti; Ray (Day-Lewis) je samotar, ki je v preteklosti iznenada zapustil svojo ženo Nesso in nerojenega otroka Briana ter začel novo življenje v odročni koči sredi gozda, kjer ga nekega dne obišče Jem (Sean Bean) s prošnjo, da bi se vrnil domov k Nessi in Brianu z namenom, da bi zakrpal odnose znotraj vse bolj disfunkcionalne družine. Ronan Day-Lewis se v svojem prvencu izkaže kot zelo spreten in umetniško občutljiv filmar z močnim čutom za poudarjanje malenkosti, s katerimi se zgodba simbolično obogati. Aduti filma so njegova brezhibna tehnična izpiljenost; čudovita fotografija, domiseln izbor glasbe, nekonvencionalni pripovedni prijemi, ki navidez preprosti zgodbi o generacijskih travmah in razbitih odnosih dodajo več čustvenih nians ter nenavadno privlačna surrealna atmosfera. Seveda ob adutih ne smemo pozabiti na presunljive igralske predstave Day-Lewisa, ki mu tudi večletni premor ni vzel strasti do igranja ter nič slabšega Beana, ki s svojo umirjeno in stoično držo predstavlja dober protipol soigralčevi burni prezenci. Kjer se bo večina gledalcev začela s filmom razhajati, je v njegovi pretirani dolžini (film bi lahko bil brez težav vsaj pol ure krajši) in utrujajoči prvi polovici, ki bi znala s svojim po polžje počasnim tempom in skopostjo dialogov uspavati. Navkljub temu je Anemone močan prvenec obetavnega režiserja, ki bo z malce več izpiljenosti in treninga v prihodnje morebiti postal tako vpliven kot je njegov oče.

Prihod milenija je na filmsko tržišče (med drugim) prinesel tudi poplavo ameriških predelav japonskih grozljivk, ki so bile v tistem času še posebej priljubljene. Ena od verjetno najbolj znanih je bila strašljivka Ringu, ki je sicer kliše duha deklice z dolgimi črnimi lasmi zelo uspešno prenesla v obdobje moderne tehnologije, natančneje VHS kaset kot posebnega medija prenašanja informacij. Omenjeni film je postal orjaška uspešnica po vsem svetu in takojšnja grozljivka klasika, zato ni bilo presenetljivo, da so štiri leta kasneje čezlužniki posneli svojo različico z naslovom The Ring v režiji Gora Verbinskija. Zgodba je bolj ali manj enaka izvirniku; novinarka Rachel (Naomi Watts) raziskuje serijo skrivnostih smrti najstnikov, za katerimi naj bi stala urbana legenda o domnevno zakleti videokaseti, ki vsakega gledalca ubije teden dni kasneje. Glede na pogosto revno kvaliteto ameriških predelav japonskih grozljivk, se The Ring uvršča presenetljivo visoko nad zlato sredino; na vsebinski ravni film resda ne ponuja nobenih domiselnih odstopanj, kar izdelek dela rahlo nepotrebnega, vendar pa se ta za svoje pomanjkljivosti odkupi s fenomenalno tehnično izpiljenostjo in odličnimi igralskimi predstavami, kjer pričakovano zasije Wattsova, četudi bi bilo krivično spregledati veterana Briana Coxa in tedaj novinko Daveigh Chase v vlogi ikonične protagonistke Samare. A tisto, kar predelavo dela še najbolj posebno, je njena zastrašujoče temačna atmosfera, podkrepljena s poudarjenimi temnimi barvnimi odtenki, odlično glasbo, domiselno uporabo preprostega, vendar učinkovitega simbolizma ter počasnim tempom, ki uspe mojstrsko skreirati marsikateri prizor suspenza. The Ring je v poplavi ameriških predelav japonskih grozljivk nedvomno najboljše, kar omenjeni filmski trend ponuja.