V uvodni sceni komične drame o odraščanju Funny Pages smo gledalci priča sila neprijetnemu prizoru; Robert, navdušujoč stripovski ilustrator, ki je tik pred maturo, skuša na prošnjo svojega “mentorja” Katana ustvariti njegov goli akt, kmalu zatem pa se izkaže, da je Katano njegov srednješolski učitelj. Ali je Katano zgolj močan stripovski navdušenec, ki skuša motivirati svojega učenca ali spolni sprevrženec, ni nikoli docela jasno, saj ta umre v prometni nesreči, ta pa Roberta vzpodbudi k drastični odločitvi; pustil bo šolo in šel živet na svoje, da bi uspel kot ustvarjalec underground stripov. Funny Pages je tako film, ki venomer briše mejo med ekscentričnimi pristopi posamezinikov, katere poganja (pre)močna strast do ustvarjanja ter moralno vprašljivostjo njihovih dejanj. Takšen pristop se morebiti zdi tvegan, toda celovečerni prvenec režiserja in scenarista Owena Klina je začudoma enako surov, provokativen, temačen kot tudi očarljiv in iskren portret mladeniča, ki je ujet v romantično podobo življenja svojih odpadniških idolov in je prepričan, da je med drugim bivanje v zatohlem kletnem stanovanju z dvema starejšima moškima idealno okolje za ustvarjanje. Da ga kruta resničnost slej ko prej potisne ob zid in začne dušiti, je kakopak pričakovano in ta “bitka” predstavlja tudi rdečo nit filma; Robert skozi zgode in nezgode spoznava, da se je na pot samostojnosti podal brez jasnega načrta in da z vsako odločitvijo postaja vse bolj osamljen in nerazumljen. Bridko sporočilo filma uspe Kline začiniti z dobršno mero subtilnega črnega humorja ter informativnega vpogleda v svet stripovskega ustvarjanja, nad zgodbo pa venomer lebdi vprašanje o tem, ali v umetnosti bolj šteje strast ali dejanski talent. Nenazadnje je Robertova zgodba ta, ki se tiče mnogih mladih umetnikov in njihovega pogosto krutega boja za vsakdanji kruh. In četudi se zdi, da bo Funny Pages z vprašljivimi pristopi dvignil obrvi marsikaterega gledalca, je njegova zavezanost prikazovanju krute resničnosti vredna občudovanja, še posebej, ker bi jo čistunski Hollywood brez težav lahko spremenil v solzavo moralko.

Posneti film, ki spregovori o tegobah oz. vsakdanjiku predstavnikov LGBTQ+ skupnosti, je dandanes dvorezen meč, še posebej pri čezlužni filmski industriji, ki se teh tematik loteva z neiskreno pokroviteljsko držo in površinskostjo, ki istospolno usmerjenim ne dodeli nobene druge identitete kot zgolj to, da so istospolno usmerjeni. Zato je toliko bolj pohvalno, da se med t.i. indie produkcijo najdejo filmarji, ki jih vodi iskrena želja po pristni in nevsiljivi obravnavi omenjene tematike. Mednje spada tudi duhovita mladinska drama Tahara režiserke Olivie Pierce, ki se odvije v roku enega dne v prostorih judovske srednje šole, katero pretrese samomor ene od dijakinj; film se začne na pogrebnem obredu (od tod tudi izvira naslov filma, ki je oznaka za ritualno pripravo trupla za judovski pogreb) in predstavi najboljši prijateljici Carrie in Hannah, ki vsaka na svoj način doživljata tragedijo dekleta, ki sta jo zgolj bežno poznali. Hannah skuša omrežiti njenega bivšega fanta Tristana, medtem ko Carrie – podobno kot tudi pokojna dijakinja – v sebi čuva svoja lezbična nagnenja do najboljše prijateljice. Tekom turobnega dne se odprejo klopčiči zapletenih usod mladih in izgubljenih ljudi, kar vodi do nemalo dramatičnih kot tudi komičnih zapletov. Navkljub tragičnemu zapletu je Tahara navdihujoč film, ki se ponaša s toplim humorjem ter odrezavimi dialogi, Piercova pa na boleče iskren kot tudi občutljiv načini predstavi tegobe mladih ljudi, ki so se mnogo prezgodaj prisiljeni soočiti z občutki minljivosti. Edina težava filma je, da je nekoliko prekratek in da ustvari tako življenjske, zanimive in simpatično ranljive like, da bi z njimi z lahkoto preživeli še dodatne pol ure in bili s tem deležni razrešitve nastalega konflikta. Zunaj tega pa je Tahara odlično odigrana, domiselno zrežirana in zmontirana ter predvsem iskrena filmska meditacija o prijateljstvu, izdaji in ljubezni.