Film Poser se v prvi polovici odvija kot toplo prikupna in odštekana zgodba o o osamljenem dekletu po imenu Lennon, ki se odloči zagnati svoj podcast, v katerem intervjuja številne pesnike, performerje in glasbenike iz lokalne underground scene, pri tem pa nehote splete tesno prijateljstvo s priljubljeno ekstravagantno pevko Bobbi Kitten. Vse do te točke v filmu deluje v stilu prijetne komične drame o rahlo izgubljeni punci, ki po lastnih besedah zažene podcast, da bi s tem ubežala iz svojega milnega mehurčka ugodja in uspela izluščiti lastno identiteto ter simbolični prostor pod soncem, po katerem vsak mlad človek hrepeni. Poser tako služi kot grenko sladek vpogled v delovanje underground indie rock / dark pop scene, ki se ironično mora zanašati na svoj bodisi eksotični videz ali pa močno poezijo, da bi s tem zbudila pozornost množic, hkrati pa skuša ostati zvesta svojemu načinu izražanja. Zato ni presenetljivo, da se Lennon s čudovito zadržano igro Sylvie Mix poistoveti s to nenavadno obliko svobode in jo uporabi za način lastnega umetniškega inputa… oziroma vsaj tako se zdi na prvi pogled. Poser je namreč film, katerega zgodba začne nekje na polovici pridobivati vse bolj temačne tone in se spremeni v kompleksno psihološko dramo, ki obravnava glavno junakinjo na vse manj privlačen in toliko bolj pretresljiv način; kot osebo, ki se tako močno poistoveti s sceno, katero obravnava, da je za vključitev vanjo pripravljena storiti vse, med drugim tudi žrtvovati lastno identiteto ter življenje nekoga drugega. In ravno ta preskok se filmu ne posreči najbolje; Poser s svojimi temačnimi podtoni resda deluje ambiciozno in nekonvencionalno, vendar pa hkrati glavni junakinji ne nakloni dovolj časa, da bi njena transformacija iz zadržanega podcasterke v skorajda sociopatsko obsedenko izpadla prepričljivo. Z drugimi besedami; Poser je film, ki bi bistveno bolje deloval kot komična drama o samoodkrivanju, ne pa kot temačna psihološka drama z poenostavljenimi razpleti ter nekoliko nevmesnimi preobrati.

Ko gledalec uzre prve kadre ulične narkodrame Heaven Knows What, sicer celovečerca bratov Bena in Joshue Safdieja (dvojica je sicer bolj poznana po mojstrovinah Good Time in Uncut Gems), mu postane jasno, da spremlja zgodbo o ljudeh, ki so že pristali na dnu heroinske odvisnosti in jim drugega kot počasen eksistencialen propad ne preostane. Kot zanimivost velja omeniti, da film temelji na avtobiografski knjigi nekdanje odvisnice in igralke Arielle Holmes, ki nastopa tudi v glavni vlogi oz. rahlo fiktivni različici same sebe. Ko gledalci prvič uzremo glavno junakinjo Harley, je ta sestradana zaradi pomanjkanja heroina, zato tava po ulicah mesta New York, da bi zbrala drobiž za nov fiks, hkrati pa je razpeta med redkimi ljudmi, ki ji želijo pomagati in ostalimi obupanimi odvisniki, med katere spada tudi njen nasilni fant Ilyja. Heaven Knows What služi kot dober uvod v filmografijo bratov Safdie, saj je že tu moč čutiti tesno prepletanje dokumentaristično zajetega realizma ter hipnotične elektronske glasbe, ki vrhunsko oživi občutke tesnobe in nervoze glavnega junakinje v kakopak pristni in neolepšani igralski interpretaciji Holmesove. Toda v svojem bistvu je pričujoči film brezciljen; zgodbe skorajda ni oz. je sestavljena iz sekvenc, ki ponazarjajo like, obsojena na nesrečno vrtenje v krogu eksistencialne groze. Film hkrati nima uvoda ali zaključka, saj se začne in konca na poljubni točki in nikoli ne izlušči jasnega komentarja o problematiki, ki jo pokriva. Pa vendar vse povedano ni mišljeno kot nekaj negativnega; Heaven Knows What ni film odgovorov, ampak umazana “razglednica” narkomanskega vsakdanjika, ki je že sam po sebi dovolj tragičen, da niti ne potrebuje dodatnih pojasnil. S surovostjo nemške klasike Christiane F. film ne umika pogleda od tragičnosti ujetosti v odvisnost, hkrati pa je dovolj premeten, da se zaveda, da že sam po sebi dovolj kriči na pomoč in ne potrebuje še dodatni razlag.