Britanski režiser Peter Strickland je že v enim od svojih prejšnjih filmov, skrivnostno srhljivko Berberian Sound Studio, v kateri se zgodi veliko in hkrati nič, nesramežljivo prikazal navdušenje nad žanrom giallo, posebno obliko italijanskega horrorja, ki temelji na kričečni baročni estetiki, grotesknih podobah in hektolitrih krvi. In Fabric je še bolj očiten poklon zapuščini mojstrov kot sta Dario Argento in Sergio Martino, vendar ob tem velja poudariti, da film ni nikakrkšna lenobna reciklaža njunih klasik. Gre za drzno, groteskno in nepričakovano zabavno grozljivko, ki gledalca očara z unikatno vizualno podobo, odštekanim smislom za humor, visoko mero suspenza in privlačnega misterija, ob katerem se nam v spomini prikradejo filmski brainstormingi Davida Lyncha. Zgodba filma je hkrati preprosta kot tudi zapletena; usodi sveže ločenke v srednjih letih Sheile in nevrotičnega serviserja pralnih strojev Rega poveže skrivnostna rdeča obleka, ki je ulita vsakomur, ki si jo nadane, hkrati pa na človeku pusti nenavadne izpuščaje, simptome kronične nespečnosti in postopnega padca v norost. In Fabric je bizaren film, kjer vam večino časa morebiti ne bo jasno, kaj se dogaja, toda Strickland nam predstavi svet, ki nam je enako tuj kot tudi domač. Nadrealistična zgodba, začinjena z neusmiljeno črnim humorjem in izvirno simboliko, se namreč domiselno roga sindromom sodobnega časa kot so brezglavo potrošništvo in človekovo hrepenjenje po vizualni popolnosti. Zaradi specifičnega tona film ni primeren za vsakega gledalca, saj se zna zgoditi, da bi bili dve uri sprehoda po tem nenavadnem svetu zanj prenaporne in razvlečene. Bo pa ravno zato film pihal na dušo tistim, ki bolj kot na zabavo in konvencionalnost prisegajo na močan avtorski pečat in drugačno izkušno. In Fabric ponuja to in še mnogo več.

Slasherji so v 70. in 80. letih doživeli zlato obdobje zabave in kreativnosti, vendar so se kasneje s pojavom podžanra torture-porn ta nekoliko izpeli in postali zgolj hitropotrošni produkt kjer sta se suspenz in pristna atmosfera podredila ekscesnemu prelivanju krvi in praznoglavi brutalnosti. Haunt na srečo ne spada v to kategorijo; gre za presenetljivo spodoben, napet, vzdušen in zabaven poklon starošolskim klavnicam, ki se seboj povleče nekaj nadležnih klišejev, vendar ti ne uničijo splošnega užitka. Zgodba ni pretirano izvirna; skupina najstnikov se med praznovanjem Noči čarovnic odloči obiskati skrivnostno hišo strahov, za katero pa se izkaže, da je v resnici poligon za vse prej kot zabavno noč. Tisto, kar Haunt ves čas drži pokonci, je odlična temačna atmosfera, pomešana s privlačno misterioznostjo, po vizualni plati pa je film domiselni miks teatralnosti in surovosti, kjer ne manjka prelivanja krvi, vendar slednje ne izpade eksplotacijsko ali neokusno. Kot pa smo že omenili, ima pričujoči film nekaj za slasherje obveznih klišejev, še posebej nizka inteligenca glavnih junakov, ki sklepajo eno trapasto odločitev za drugo, včasih pa že prav patetično prosijo, da bi jim nekdo odsekal glavo. Navkljub temu je Haunt prijetno presenečenje za oboževalce nezahtevnih grozljivk.