Klasika gnusa, suspenza in ledu iz 80. let, The Thing je bila resda remake filma The Thing From Another World iz leta 1951, vendar je John Carpenter obstoječi zgodbi o vesoljskem parazitu, ki se lahko vseli v telo vsakega človeka, dodal mnogo avtorskega pečata in unikatnosti, zaradi katere se film še danes uvršča med kultno robo oboževalcih grozljivk. Zato ne preseneča, da je v nekem določenem trenutku Hollywood poskušal iztisniti nekaj denarja na račun statusa Carpenterjevega filma in ustvaril predzgodbo filma, ki pa je v bistvu samo bleda in nedomiselna repeticija izvirnika z minimalnimi spremembami v zgodbi. Namesto ameriških raziskovalcev na Antartiki imamo tokrat opravka z norveškimi… to pa je v bistvu tudi vse, kar izdelka med seboj razlikuje. Da je zmeda še večja, je The Thing iz 2011 predzgodba filma, ki se prav tako imenuje The Thing. Verjetno se kravatarjem v Hollywoodu ni ljubilo spremeniti naslova, kar priča o njihovih prizadevanjih, da bi ustvarili dober film. In kot že rečeno; The Thing (2011) skuša replicirati vse, kar smo lahko videli v predhodniku, le da to ob tem nikoli ne uspe doseči zadovoljivega nivoja strahu in suspenza, ki bi ga od takšne zgodbe pričakovali. Kot že rečeno, je eden od osrednjih zapletov izvirnika ta, da se lahko nezemljan vseli v telo vsakega človeka, kar med vsemi prisotnimi sproža občutek paranoje in pomanjkanja zaupanja. Tega v predelavi ni na spregled; ne samo, da se film bolj kot na suspenz osredotoča na prikaz kičastih posebnih učinkov in cenenega gravža, tudi liki so osebnostno izredno plitki ter dolgočasni. The Thing (2011) je nasploh izredno generičen, len in pozabljiv izdelek, ki bo razočaral tudi najbolj potrpežljive oboževalce grozljivk.

The Shining, grozljiva mojstrovina Stanleyja Kubricka, posneta po romanu Stephena Kinga, tudi po skoraj 40. letih še vedno velja za filmsko klasiko, ki gledalca fascinira s svojo misterioznostjo ter hkrati strese do kosti. Velja pa tudi dejstvo, da King nad filmom ni bil navdušen in je Kubricka označila za filmarja, ki preveč misli in premalo čuti, vseeno pa to ni pretirano vplivalo na vpliv, ki ga je film obdržal vsa ta leta. Leta 2013 pa je King napisal roman Doctor Sleep, nadaljevanje zgodbe o družini Torrance, ki je bila priča prebujanju zla v zasneženem hotelu Overlook, le da je tokrat v ospredju odrasli Danny, ki se spremeni v zrcalno sliko svojega pokojnega očeta; njegov dar izžarevanja (neke vrste telepatija) je zadušen pod težo alkohola, spomini na dogodke iz hotela Overlook so še vedno živi, vse pa še dodatno zaplete prihod skrivnostnega kulta pod vodstvom diabolične Rose, ki je na lovu za najstnico Abro, s katero si Danny deli zmožnost izžarevanja. Glavna odlika filma Doctor Sleep je ta, da je zamišljen kot nadaljevanje Kubrickovega filma, hkrati pa režiser Mike Flanagan predstavi popolnoma novo zgodbe in like, osrednji motiv pa je še vedno dar izžarevanja in kako ta posamezniku predstavlja tako blagoslov kot breme. Flanegan kompetentno in predvsem spoštljivo razvija tradicijo tako romana kot filma, dogajanje pa popestri s subtilnimi prizori strašenja, visoko mero suspenza ter kakopak odličnimi igralskimi predstavami, kjer izstopajo predvsem Ewan McGregor kot Danny, Kyliegh Curran kot srborita Abra, posebno pohvalo pa si zasluži karizmatična Rebecca Ferguson, katere Rose predstavlja eno najboljših filmskih zlikovk vseh časov. Če bi kjerkoli iskali napake, bi jih najverjetneje v trenutkih, ko skuša film replicirati nekatere najbolj ikonične prizore iz predhodnika, kar je že vnaprej izgubljena bitka. A nobeno od teh “naslanjanj” na Kubrickovo klasiko ni sramotno ali ceneno, zato je Doctor Sleep še vedno več kot dostojno nadaljevanje filmske mojstrovine, ki pa bo seveda za vedno ostala nepresežena.

Ocena