Na vsake toliko časa se pojavi prav posebne vrste film, ki gledalcu ne spremeni življenja in pripadajočega žanra ne obrne na glavo, vendar je navkljub temu izdelek, vreden večkratnega ogleda in zaznamovan z oznako “prijetno presenečenje”. In točno to je mladinska strašljivka Scary Stories to Tell in the Dark, posneta po istoimenski seriji otroških knjig pisatelja Alvina Schwartza. V filmu spremljamo zgodbo prijateljev, ki na Noč čarovnic zatava v zakleto vilo družine, katere hčerka Sarah je svoje najglobje in najhujše skrivnosti zapisovala v obliki strašljivih zgodb. Ko se fantje in dekle polastijo knjige z njenimi zgodbami, te oživijo in začnejo sejati grozo in strah po bližnjem mestu. Pričujoči film se lahko pohvali s pristnim duhom nostalgičnih filmov o odraščanju iz 80. let (predstavljajte si Stranger Things v celovečerni obliki) in za žanr grozljivke doseže nekaj pogosto spregledanega; razvije izredno všečne človeške like in med njimi ustvari zadovoljivo kemijo, tako da gledalcu za njihove usode ni popolnoma vseeno. Film pa ni nič slabši, ko zakoraka v vode nadnaravne grozljivke, saj postreže s presenetljivo velikim številom strašljivih prizorov, temačno atmosfero starošolskih grozljivk ter dobrim občutkom za suspenz. Zgodba sama po sebi ni nič posebnega in se žal ne uspe doceloma izogniti klišejem, vendar pa so te napake minorne v primerjavi s celotnim izdelkom, ki bo zadovoljil oboževalce žanra. Scary Stories to Tell in the Dark ni noben žanrski presežek, a svoje poslanstvo dostavljanja ravno pravšnje mere groze in zabave opravi zelo zadovoljivo.

Psihološki nadnaravni triler The Mothman Prophecies temelji na (menda) resničnih dogodkih, ki so se pripetili med novembrom 1966 in decembrom 1967 v mestecu Point Pleasant  (zvezna država Virginia). Kolikor je to res ali ne, je prepuščeno gledalčevi intrepretaciji, vsekakor pa tako film kot knjižna predloga Johna Keela temeljita na urbani legendi o veščarju, nenavadnem bitju z žarečimi rdečimi očmi in velikanskimi krili, njegova prisotnost pa naj bi napovedovala prihod katastrofe. Veščar se prikaže tudi glavnemu junaku filma, novinarju Johnu in njegovi ženi, s katero doživita prometno nesrečo, kmalu zatem pa ona podleže nepojasnjeni bolezni. Dve leti kasneje John po naključju prispe v Point Pleasant, kjer so mnogi sprebivalci podvrženi nenavadnim halucinacijam, ki so lahko znamenje nove veščarjeve prerokbe. Film se lahko pohvali s prepričljivo temačno atmosfero, ki glavnega “zlikovca” (veščarja) ves čas drži nekje v ozadju kot nevidno silo, ki ima popoln nadzor nad dogajanjem, medtem ko so človeški liki bolj ali manj lutke v njegovih krempljih. To ni film, ki se zanaša na nenadne skoke v kamero in ceneno strašenje gledalca, ampak vse svoje upe polaga v grajenje ozračja, ki na več mestih spominja na bolj prizemljeno različico Twin Peaksa. Lepilo, ki drži film skupaj tudi v najšibkejših trenutkih, pa je nedvomno Richard Gere v eni od svojih najboljših igralskih predstav, medtem ko so preostali liki bolj ali manj pozabljivi, igra pa standardna. The Mothman Prophecies je učinkovita nadnaravna grozljivka, ki gledalca uspe prestrašiti, ne da bi se ob tem zatekal k preverjenim trikom.