Robert Eggers se je do leta 2015 pilil predvsem na področju kratkega filma z izvrstnimi pokloni klasičnim grozljivkam in južnjaški gotiki (še posebej mojstrovina Brothers), vendar so bili ti projekti zgolj generalka za njegov veliki podvig; celovečerni prvenec v obliki okultne strašljivke The Witch. Film, postavljen v Novo Anglijo okoli leta 1630, spremlja sedemčlansko družino, ki je zaradi verskih razlogov izobčena iz svoje skupnosti in si v želji po novem življenju zgradi kmetijo ob robu samotnega gozda. Kmalu po njenem prihodu se začnejo na območju odvijati nenavadni dogodki; najmlajši član Samuel izgine neznano kam in ga nekaj dni kasneje najdejo mrtvega, preostali otroci so prepričani, da lahko komunicirajo z domačimi živalmi, družino pa iz dneva v dan pretresajo nove tragedije v obliki slabega pridelka, lakote in drugih bizarnosti. Eggersov film je bil ob izidu razglašen za eno najboljših grozljivk 21. stoletja in to popolnoma drži; The Witch je kombinacija vsega najboljšega, s čimer se je Eggers spogledoval v svojih kratkih filmih, hkrati pa tudi njihova impresivna nadgradnja. Gledalca bo najprej očarala zavidljiva produkcija (kar je še posebej občudovanja vredno zaradi dejstva, da je bil film posnet za skromnih 4 milijone dolarjev), za omenjeni žanr presenetljivo visoka mera zgodovinske avtentičnosti, vrhunsko spisani dialogi, ki jih bo gledalec brez težav razumel, pa četudi so zaznamovani s tedanjim arhaičnim dialektom in čudovitimi igralskimi predstavami, med katerimi kakopak najbolj zasije tedaj novinka Anya Taylor-Joy. A tisto, kar film The Witch dvigne med mojstrovine, je Eggersovo izvrstno oko za detalje in neprekosljiv občutek za stopnjevanje napetosti, ki strah spremeni v takšno grozo, ki jo le redkokdaj uzremo na velikem platnu v tako zastrašujoče preprečljivi obliki. Eden od tistih hvaljenih filmov, ki so svoj sloves še kako zasluži; The Witch je brez dvoma ena od velikih filmskih klasik 21. stoletja.

Candy Land se sprva odvija kot skoraj dokumentaristična drama o vsakdanu spolnih delavcev v obcestnem počivališču za tovornjakarje. Gledalci spremljamo njihovo vsakdanjo rutino, bežne pogovore ter interakcije s strankami, najbolj presenetljivo pa je to, da film postreže z dobrodošlo sočutnim prikazom tovrstne obrti, četudi nikoli ne odmika pogleda stran od krute resničnosti in nevarnosti, ki jih ta obrt prinaša. Skromna galerija všečnih likov, ki so podprtimi s prepričljivimi igralskimi predstavami, tako pustijo zelo močan vtis. Toda Candy Land ni zamišljen kot socialna drama o ljudeh z roba družbe; v skupino spolnih delavcev namreč potihem vstopi sramežljiva in globoko religiozna Remy (izvrstna Olivia Luccardi, ki je lani šokirala z nastopom v trilerju Soft & Quiet), ki je pobegnila stran od fanatičnega verskega kulta, vendar s tem tudi izgubila streho nad glavo. Ko se začne preživljati kot prostitutka in naveže prijateljske stike z ostalimi sodelavci, se sočasno na počivališču začnejo vrstiti brutalni (in versko motivirani) umori. Candy Land nekje na polovici obrne svojo smer in se začne spogledovati z elementi klavnice, vendar pa ta kombinacija proti pričakovanjem ne zmoti pripovednega toka filma; njegovo osrednjo sporočilo je namreč povezovanje seksa in religije s poudarkom na moralni dvoličnosti in sprevrženi puritanskosti, ki tolerira nasilje za doseganje “višjih” ciljev. Točka, na kateri se bodo nekateri gledalci s filmom razhajali, je preobilica grotesknega nasilja in spoznanje, da z vidika sporočilnosti film (sicer spretno) reciklira že znane ideje in družbenemu komentarju ne doda nobene izvirne nianse. Navkljub temu je Candy Land več kot soliden miks realizma in eksplotacijske estetike.