Grozljivke | RAZGLEDANO

Z uspehom filmov Get Out in Us režiserja in scenarista Jordana Peela je žanr grozljivk v zadnjih letih doživel prav poseben preporod ter uspel v zastavljene žanrske okvirje vnesti pomembne in močne družbene komentarje na temo rasizma, posledic več stoletij trajajoče diskriminacije ter sistemskega nasilja nad marginalizirano temnopolto skupnostjo. Te formule se druži tudi fantazijska srhljivka The Angry Black Girl and Her Monster, ki bi jo na najlažji način opisali kot “geto” Shellyjeve grozljive klasike Frankenstein, le da tokrat viktorijansko okolje 16. stoletja nadomestijo umazane ulice črnskega geta, napolnjene s policijskim nasiljem, drogami in brezizhodnostjo. V tem okolju odrašča tudi briljantna najstnica Vicaria, ki po tragični izgubi matere in starejšega brata Chrisa išče načine, ki bi ji pomagali ogoljufati smrt in znova obuditi mrtvega človeka. To ji tudi uspe in njen brat Chris se znova “vrne” med žive, toda podobno kot v Shellyjevem romanu, ta živi mrlič ni več človek, ampak nasilna pošast, ki začne sejati smrt po getu ter še dodatno razburjati že tako travmatizirano lokalno skupnost. The Angry Black Girl and Her Monster je film z visokimi ambicijami, kateremu uspe marsikdaj zadeti v polno; solidne igralske predstave, dobra in vzdušna glasba, močan suspenz ter privlačna kombinacija klavnice in socialne drame so aduti, s katerimi film uspe prikovati gledalca za ekran, kratka dolžina slabe ure in pol ter hiter tempo pa poskrbijo, da se gledalec nehote ne ukvarja preveč z nekaterimi absurdnimi deli zgodbe. Slednji so najbolj prisotni pri glavni junakinji, katero mora gledalec sprejeti kot nadpovprečno inteligentno in vedno dva koraka pred ostalimi, pa četudi zgodba ne poda veliko razlogov, da bi temu verjeli; kako točno Vicaria krade trupla in kako je lahko zgradila laboratorij z drago opremo, četudi njena družina živi od drobtinic in nima visokega prihodka? Enako šepav je tudi družbeni komentar o rasizmu v Ameriki, ki skuša povedati veliko, vendar ob koncu večina odgovorov obvisi v zraku brez zadovoljivega epiloga. The Angry Black Girl and Her Monster je tako več kot spodobna moderna interpretacija Frankensteinovega mita, za kakšno bolj poglobljeno študijo o napetih medrasnih odnosih v ZDA pa si raje poglejte Peelove klasike.

Ocena

The Boogeyman je ena od bolj poznanih kratkih zgodb “kralja grozljivk” Stephena Kinga, izdana v njegovi prvi zbirki kratke proze The Night Shift. V izredno napeti in strašljivi zgodbi spremljamo srečanje med psihiatrom in žalujočim možakarjem, ki trdi, da je za smrt njegovih otrok odgovorno nadnaravno bitje, ki se skriva v temi. Zgodba je bila navkljub slovesu deležna precej bednih filmskih adaptacij in ker je Kingova kratka proza zadnja leta precej uspešna pri prenosu na velika platna, se je režiser Rob Savage lotil adaptacije omenjene zgodbe. Savage se je v preteklosti že izkazal kot spreten pripovedovalec napetih trilerjev z nadnaravnim ozadjem (The Host, Dashcam), zato se zdi smiselno in vzpodbudno, da se je obravnavane Kingove zgodbe lotil ravno on. Film je sicer precej svobodna in pričakovano razširjena adaptacija izvornega materiala, saj pogovor med psihiatrom (Chris Messina) in možakarjem Lesterjem (David Dastmalchian) zavzema zgolj nekaj minut filma; glavnina zgodbe je osredotočena na psihiatrovi hčerki Sadie in Sawyer, ki ne uspeta preboleti materine smrti (ta je umrla v prometni nesreči), hkrati pa postaneta tarči nevidnega nadnaravnega bitja, ki se pretihopati v njihovo hišo po tem, ko Lester stori samomor. The Boogeyman je tipična grozljivka za širše občinstvo, ki bi jo glede na številne klišeje in predvidljive zaplete lahko raztrgali na koščke, vendar pa bi s tem filmu naredili veliko krivico. Ne glede na rahlo generičnost in formulaičnost zgodbe uspe film prepričati z dobrimi igralskimi predstavami, solidno temačno atmosfero, všečnimi osrednjimi liki in nekaterimi presenetljivo učinkovitimi strašljivi prizori, še posebej v prvi polovici, ko naslovno pošast skriva v temi in mora zato gledalec uporabiti več lastne domišljije, kar privede tudi do bolj efektnih strašljivih trenutkov. A kot že rečeno; The Boogeyman je v svojem bistvu še ena komercialna grozljivka, ki jo je težko označiti za presežek, vendar pa ima hkrati dovolj adutov, da ji bodo oboževalci žanra naklonili pozornost.