Zadnje desetletje ni najbolj naklonjeno filmskih adaptacijam literarne zapuščine Brama Stokerja in še posebej njegovega najbolj legendarnega lika, vampirskega grofa Drakule, ki nikakor ne uspe (več) pritegniti pozornosti širšega občinstva. Studio Universal je že leta 2014 poskušal zagnati svoje t.i. vesolje klasičnih pošastih z grozljivko Dracula Untold, ki pa je neslavno pogorela, letos pa je isti studio poskusil znova, tokrat s filmom The Last Voyage of the Demeter, ki se ponaša z zanimivim konceptom. Film namreč ni direktna adaptacija Stokerjevega znamenitega romana, ampak si za vsebinsko izhodišče vzame zgolj sedmo poglavje v knjigi, ki predstavlja dnevniški zapis kapitana trgovske ladje Demeter, s katero je grof Drakula uspel pripluti iz rodne Romunije v London. Film tako prikaže usodo posadko ladje, ki med pogostimi nočnimi neurji postane tarča vampirske pošasti, ki živi v enem od številnih zabojnikov v podpalubju. Film režiserja Andreja Ovredala (ta se je med drugim proslavil z duhovito avanturo The Troll Hunter) je bil deležen mešanih kritik, občinstvo pa ga je v času fenomena Barbenheimmer množično prezrlo, kar je velika škoda, če že ne kar krivica; The Last Voyage of the Demeter je namreč sila vzdušna starošolska grozljivka, ki bolj kot na konstantno akcijo in prenasičenost s posebnimi učinki prisega na mračno atmosfero, močan suspenz ter počasen tempo, ki potrpežljive gledalce nagradi z bolj “akcijskim” finalnim obračunom. Poleg dobrega vzdušja film preseneti tudi z dobro razvitimi liki (izstopata predvsem Corey Hawkins kot dobrosrčni zdravnik Clemens in Aisling Franciosi kot Drakulina “žrtvena muza” Anna), nekaterimi učinkovitimi prizori strašenja ter odlično izkoriščeno klavstrofobično naravo prizorišča ladje. Ravno zaradi teh močnih plati gledalca ne bodo preveč zmotile nekatere vsebinske nelogičnosti, razvlečenost v zadnjih tretjini in občasno zatekanje k žanrskim klišejem. Resnično je škoda, da je grozljivka The Last Voyage of the Demeter postregla s tako klavrnim finančnim izplenom, saj gre za dober primer filma, ki svoje napake opraviči z dejstvom, da je bil narejen z ogromno mero ljubezni in spoštovanja do Stokerja in njegove bogate literarne zapuščine.

Čilski filmar Pablo Larrain se je tekom svoje kariere ukvarjal bodisi z biografijami tragičnih žensk (Jackie Kennedy, princesa Diana) bodisi z bridkim prikazom težkih razmer za časa strogega režima diktatorskega generala Augusta Pinocheta (1915-2006), ki je vladal Čilu več kot 17 let. S svojim najnovejšim celovečercem, satirično grozljivko El Conde, Larrain prvič v ospredje postavlja ravno Pinocheta, pa četudi v bizarni vlogi nesmrtnega vampirja ki po zaigrani smrti leta 2006 živi na odročni podeželski kmetiji in se še vedno hrani s krvjo čilskega naroda. Pinochet (Jaime Vadell) ni več karizmatični voditelj s hitrim umom in trdo roko, ampak utrujen in vsega naveličan starec, ki se premika iz prostora v prosto kot patetična prikazen, hkrati pa godrnja nad nehvaležnostjo ljudstva, ki ga je takoj po smrti odvrglo na smetišče zgodovine. V to turobno okolje prispejo njegovi nevampirski otroci, ki prispejo na očetovo posestvo, da bi se dokopali do njegovega bogastva, družbo pa jim še dela mlada redovnica, ki pod krinko računovodkinje načrtuje uboj starega vampirja. Kot smo že vajena od Larraina, je tudi El Conde vizualno čudovit film, ki posnema estetikov filmov iz obdobja nemškega ekspresionizma z začetka 20. let minulega stoletja, hkrati pa gradi zelo vzdušno in mikavno temačno atmosfero, ki izvrstno zajame osebnost glavnega lika, ujetega v krog naveličanosti, obupa, smrti in obžalovanja. Navkljub prisotnosti politične figure je El Conde vse prej kot političen film, saj se tragičnih razsežnosti Pinochetovega režima dotakne zgolj bežno, zato pa film toliko bolj funkcionira kot subtilna in pikra satira o dekonstrukciji mita “večnih vladarjev”, vsebino pa še začini z večno aktualnim vpogledom v drobovje družbe, ki si hkrati želi najti pot v prihodnost, četudi je še vedno ujeta v okove preteklosti. Odlične igralske predstave, prefinjen črn humor in ravno prav oster satirični naboj uspejo iz pričujočega filma ustvariti nadstandardno filmsko izkušnjo z zgolj pešico napak; občasno počasen tempo po nepotrebnem razvleče zgodbo in zdi se, da v film v zadnji tretjini zgolj ponavlja vzorce, ki smo jih videli že pred tem. El Conde je še vedno odličen primer satire, ki servira družben komentar, ne da bi pri tem zapadla v melodramatičnost in pridiganje.