Filmske antologije oz. filmi, sestavljeni iz več zgodb, imajo pogosto navado, da je kvaliteta prikazanih zgodb medsebojno zelo majava in ne prinaša konsistentno dobrih rezultatov. V primeru filma Satanic Hispanics, kjer svoje kratke vinjete predstavijo nekateri vidnejši predstavniki t.i. latinskega filma, ni sicer nič drugače, kar pa ne pomeni, da gre za slab izdelek, nevreden gledalčeve pozornosti. Okvirni zaplet se začne v El Pasu, kjer policist med racijo neke hiše odkrijejo prizorišče množičnega pokola, edini preživeli z imenom Popotnik pa je priveden na zaslišanje, kjer začne pripovedovati zgodbe iz svojega življenja, ki med drugim vključujejo nevrotičnega izganjalca duhov, vampirja, ki mora priti do doma pred nastopom zore, političnega pribežnika, ki postane žrtev starodavnega rituala in nekdanjih partnerjev, ki sta bila pred leti priča okultnemu ritualu, sedaj pa sta tarči neznanega prekletstva. Kot je že iz naslova razvidno, Satanic Hispanics črpa navdih iz folklore in urbanih legend latinske Amerike, kar je vsekakor zanimiv koncept, tega pa film hkrati želi približati širšemu občinstvu z vključevanjem bolj popularnih žanrskih elementov. V praksi to pomeni, da se posamezne zgodbe bežno držijo ljudskega izročila, temu pa dodajo ogromno brutalnega nasilja, ekscesnega prelivanja krvi in predvsem izrazito črnega humorja. Navkljub vzdušnemu temačnemu ozračju je Satanic Hispanics pravzaprav presenetljivo duhovit film, ki tudi v najšibkejših trenutkih uspe zabavati gledalca zaradi pogosto zelo posrečenih šal in impresivnih posebnih učinkov, ki pretiravanju dodajo maksimalno dozo adrenalina. Navkljub slabim dvem uram film zaradi dobrega tempa in prisrčno teatralnih igralskih predstav mine kot bi mignil, zato bodo oboževalci žanra z videnim več kot zadovoljni. Film resda vsebinsko ni presežek in nekatere zgodbe so šibkejše od drugih, toda kot celota je Satanic Hispanics ena boljših filmskih antologij strahu, groze in smeha.

The Babadook je ena od najbolj opevanih grozljivk zadnjih let, ki je v kreativno utrujeni žanr prelivanja krvi in cenenih trikov znova vnesel občutke pristnega strahu. Tistega strahu, ki je zakoreninjen globoko v nas in se le redko manifestira v fizični obliki. Strahu, kjer zlo ne potrebuje veliko, da stre psiho glavnih junakov in jih pahne v brezno popolne norosti. V pričujočem briljantnem filmu režiserke in scenaristke Jennifer Kent je strah prisoten v skrivnostni knjigi o zlobnežu Babadooku, ki pade v roke utrujeni vdovi Amelie in njenemu sinu, ki boleha za nespečnostjo in nenadnimi napadi agresije. Ko dvojica iz radovednosti odpre knjigo, s tem v svet vdre nadnaravna entiteta, ubijalska pošast, zaradi katere tako Amelie kot njen sin postane talca v lastni hiši. Glavnina filma The Babadook se odvija v notranjosti manjše hiše, zaradi česar lokacija dogajanju doda potrebno klavstrofobično vzdušje in zgolj to je dovolj, da film pri gledalcu zbuja nelagodije, domiselna uporaba praktičnih učinkov in srhljiva glasba pa dodatno poskrbita, da je gledalec prestrašen vse do nastopa odjavne špice. In ker je zdaj že ikonični lik Babadooka večino časa skrit pred očmi glavnih junakov in gledalcev, ni nikoli povsem jasno, če gre za resnično entiteto zla ali pa zgolj produkt bolne domišljije glavnih junakov, ki sta obremenjena z tihimi zamerami in travmami iz pretelkosti. Da film tako mojstrsko zaigra na emocionalne strune, se je treba v veliki meri zahvaliti tudi fizično in psihično naporni igralski predstavi Essie Davis v vlogi Amelie, ki fenomenalno upodobi na smrt utrujeno in prestrašeno mater. Vse te prednosti vodijo do prijetnega spoznanja, da je The Babadook ena najboljših grozljivk vseh časov.