Filmarja kot je Joel Potrykus je potrebno občudovati; od svojih prvih projektov nekje proti koncu prejšnjega stoletja pa vse do današnjih dni je ostal zvest neodvisnemu filmu in celo zavrnil ponudbe iz Hollywooda, saj želi – po lastnih besedah – svoje filme ustvarjati, ne pa prodajati za širše množice. Najverjetneje se bo našel nekdo, ki bo takšen pristop označil za pretencioznega in snobovskega, toda Potrykusovi filmi vedno izražajo goreč entuziazem, brezkompromisno vizijo ter ljubezen do sedme umetnosti, kar je dandanes, ko se vse več filmarjev po najhitrejši poti proda Hollywoodu, pohvale vreden dosežek. In Potrykus v svojem značilnem minimalističnem slogu nadaljuje tudi z najnovejšim celovečercem, črnohumorno dramo Vulcanizadora, sicer duhovno nadaljevanje enega od njegovih prejšnjih filmov Buzzard, saj v obeh nastopata ista lika; Marty in Derek sta najboljša prijatelja, ki se ob spremljavi klasične in heavy metal glasbe odpravita v gozd in sprva po njem tavata brez jasnega cilja, dokler nekje ne polovici ni razodeto, da oba preganja težka eksistencialna kriza, zaradi katere resno razmišljata o tem, da je smrt njuna edina rešitev. Vulcanizadora je v svojem bistvu žalosten film, ki spregovori o posameznikovem boju z osamljenostjo, izgubo smisla ter krivdo, ki jo prinašajo napake iz preteklosti, vendar se Potrykus omenjenih tematik loteva z dobršno mero črnega humorja in iskrenosti, kjer ni prostora za hollywoodski sentimentalizem in poenostavljene rešitve življenjskih stisk. S pomočjo odličnih igralskih predstav tako Potrykusa kot njegovega stalnega sodelavca Joshue Burga, preproste, a čudovite fotografije in pristnih življenjskih dialogov je Vulcanizadora film nasprotij; nepopoln in čudovit, trpek in upajoč, zabaven kot tudi pretresljiv. Takšne filme je treba ceniti, saj so dandanes živa redkost.
