Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Franšiza ZF grozljivk Predator, ki je svetu predstavila eno najbolj ikoničnih pošasti v zgodovini filma, nezemeljskega lovca Predatorja, je zadnja leta neuspešno tičala v kotlu kreativnega dolgčasa, ki je zaplodil cel kup pozabljivih filmskih smeti.Zahvalimo se lahko režiserju Danu Trachtenbergu, ki je leta 2022 pozitivno presenetil s predzgodbo Prey in dostavil dobro kombinacijo razburljive akcije, gravža, suspenza in celo čustvene globine. Ravno zato se zdi smiselno, da usoda franšize počiva v Trachtenbergovih rokah, ki vsaj zaenkrat daje občutek, da ve kaj počne in ga ni stran iskanja novih (in morebiti celo provokativnih) načinov, da bi raziskoval dosedaj še nevidene plati Predatorjeve mitologije. Pred novim celovečercem z naslovom Predator: Badlands, ki bo luč sveta ugledal še letos, je Trachtenberg poskrbel za še eno manjše presenečenje in “naskrivaj” dostavil animirano antologijo Predator: Killer of Killers, ki bi jo še najbolj preprosto opisali kot predjed tega, kar v pričujoči franšizi šele prihaja. Animirani film predstavi tri like iz različnih zgodovinskih obdobij, ki vsak na svoj način trčijo ob Predatorja; prva je neusmiljena vikinška bojevnica Ursa, ki skuša maščevati smrt svojega očeta, drugi je nesojeni samuraj Kenji, ki zapusti svoje vrste in postane odpadniški ninja, tretji pa je ameriško-mehiški vojni pilot Torres, ki na vrhuncu druge svetovne vojne postane tarča flote Predatorjev. Največja moč filma Predator: Killer of Killers leži v njegovi čudoviti in vzdušni animaciji, ki fantastično ujame atmosfero tako hladnega nordijskega okolja, eksotične (in poetične) fevdalne Japonske ter kaotične letalske klavnice druge svetovne vojne. Posamezne zgodbe so resda dokaj osnovne in predvidljive, vendar pa Trachtenberg poskrbi, da gledalcu nikoli ni dolgčas, še posebej po zaslugi vznemirljive akcije in resnično “privlačnega” gravža, ki ga je tokrat res ogromno, kar pa sovpada z duhom franšize. Kot že rečeno; Predator: Killer of Killers ne prinaša ničesar novega v Predatorjevo mitologijo, je pa kljub temu izredno vznemirljiva animirana zabava, ki sporoča, da je franšiza (zaenkrat) v dobrih rokah.

Ballerina predstavlja stransko poglavje v uspešni akcijski franšizi John Wick in v ospredje postavlja talentirano mlado balerino Eve Macarro, ki je kot otrok priča umoru svojega očeta s strani skrivnostne združbe, imenovane Kult. Ko Eve odraste in je pod okriljem “baletne” šole izurjena za profesionalno morilko, je njen cilj najti odgovore za očetovo smrt, pri tem pa trči ob številne prepreke, med drugim se je prisiljena soočiti s samim Johnom Wickom. Naj bo nemudoma jasno; samostojnega filma o Balerini nismo potrebovali, končni produkt pa prav tako ne uspe docela upravičiti svoj obstoj znotraj franšize, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je Ballerina slab film. Režiser Len Wiseman in scenarist Shay Hatten, ki je med drugim spisal najboljša poglavja v franšizi, poskrbita, da je pričujoči film zelo vzoren “duhovni” spremljevalec filmov o Johnu Wicku, še posebej z vidika atraktivne neo-noir vizualne podobe in znova spektakularnih in vrhunsko skoreografiranih akcijskih prizorov. Filmu je v veliko pomoč tudi glavna igralka, Ana de Armas, ki s pravo kombinacijo srboritosti, telesnih akrobacij in izredno močnega seksapila perfektno utelesi enako ranljivo kot tudi odločno akcijsko junakinjo, ki se sicer ponaša s klišejskim ozadjem, vendar pa zaradi igralkine presunljive kondicije in nasploh močne prezence uspe obdržati gledalčevo pozornost. Zato je nekoliko škoda, da se mora film še vedno zanašati na lik Johna Wicka (tokrat zelo očitno naveličani Keanu Reeves) in ga nekako vriniti v zgodbo, pa četudi film brez njega ne bi niti najmanj trpel. Glede na to, kako so nadaljevanja / stranske zgodbe uspešnih franšiz dandanes vse bolj bleda in nedomiselna, Ballerina postreže s presenetljivo solidno izkušnjo, ki bo (vsaj upajmo) v prihodnje izstopila iz sence Johna Wicka.