Magazine Dreams (2023)

Rating: 8 out of 10.

Kariera ameriškega igralca Jonathana Majorsa je bila do leta 2023 v polnem vzponu; po odmevnih nastopih v kritiško odmevnih filmih kot sta The Last Black Man in San Francisco in Da 5 Bloods ter televizijskih serijah The Lovecraft Country in Marvelov Loki (bil je tudi resen kandidat za naslednjega superherojskega zlikovca Kanga v novi fazi Marvelovih fillmov), so začele nanj padati resne obtožbe o nasilju do svoje bivšega dekleta in drugih prekrških. Majors je dobesedno čez noč pristal na črnem seznamu Hollywoodu in vsi projekti, v katere je bil vpleten, so bili bodisi preklicani bodisi vrženi v bunker. Med slednjimi je tudi psihološka drama Magazine Dreams, ki služi kot žalostni opomnik, da je (bil) Majors (ne glede na naše mnenje o škandalih) velik igralski talent, katerega karizma in odločnost sta na ravni veteranov kot sta Denzel Washington in Forest Whitaker. Pretresljiv film je v osnovi različica Scorsesejeve klasike The Taxi Driver, postavljene v svet budybuildinga; Majors je Killan Maddox, sramežljivi in čustveno nestabilni trgovec, ki skrbi za svojega bolnega dedka, hkrati pa skuša slediti sanjam o karieri uspešnega bodybuilderja, kar pa ga pahne v stanje pogostih izbruhov agresije in zasvojenosti z drogami, steroidi in hrano. Ne bi lagali, če rečemo, da je Magazine Dreams še ena drama o avtodestruktivnem posamezniku in njegovem padcu na dno, vendar pa film venomer držijo pokonci fenomenalna igralska predstava Majorsa in enako sočuten kot tudi kruto realističen portret človeka, ki skuša na hiter način doseči “spremembo v svetu” in ubežati čepenju v senci anonimnosti. Režiser in scenarist Elijah Bynum zna zaigrati na čustvene note in proti koncu ponuditi simbolično luč upanja, vendar pri tem ni naivno sentimentalen ali pridigarski, pa četudi ne uspe doseči vseh zastavljenih ambicij; zdi se namreč, da skuša film na več mestih pokriti tematike kot so rasizem in homoseksualnost, vendar jih bodisi opusti bodisi ne razvije v nič pomembnega. Navkljub tem napakam je Magazine Dreams čustveno močan in pretresljiv portret človekove večne fascinacije s perfekcijo, ki vodi v psihični in fizični kolaps.

Possibly in Michigan (1983)

Rating: 9 out of 10.

Ameriška video umetnica Cecelia Condit je tekom svoje več kot 40 – letne kariere ostala zvesta filmskemu undergroundu in posnela cel kup večinoma kratkometražnih filmov, ki so gledalca nagovarjali z občutljivimi problematikami nasilja nad ženskami, zlorabe ter psiholoških vidikov na žensko seksualnost. Kratki eksperimentalni muzikal Possibly in Michigan predstavlja drugi del njene trilogije, ki jo je posnela v sodelovanju z igralko Jill Sands in še danes velja za enega najbolj razvpitih kratkih filmov vseh časov. Mešanica abstraktnega realizma, muzikala in psihološke groze sledi dvema ženskama (Sands in soscenaristka Karen Skladny), ki se srečata v nakupovalnem centru in obiskujeta trgovine s parfumi, nakar ugotovita, da jo zasleduje maskirani kanibalski morilec. Film kot je Possibly in Michigan je težko opisati; gre za 11 – minutni izlet v svet nočnih mor (ob belem dnevu), ki močno spominja na groteskno vizijo ameriških predmestij legendarnega Davida Lyncha, s svojimi namerno robotskimi igralskimi predstavami, srhljivimi pevskimi točkami in zmedeno strukturo zgodbe pa film preseže konvencionalno gledalsko izkušnjo in postreže z nečim provokativnim, zastrašujočim in neverjetno fascinantnim. Conditova uspe s kombinacijo zgoraj opisanih elementov izvrstno ujeti tesnobnost sodobne ženske, ujete v nasilna partnerstva in vržene ob rob prištevnosti, končni izid pa je zgolj brutalno nasilje, ki na dobesedne in simboličen način predstavlja ženski bes v njegovi najbolj prvinski in divji obliki. Possibly in Michigan je čudaški film, kakopak primeren zgolj za izbrane okuse, vendar pa mu je težko odreči močno umetniško vizijo in družbeno pomembno sporočilo, ki žal ostaja aktualno tudi dandanes.