Dead Mail (2024)

Rating: 8 out of 10.

Če se psihološka neo-noir srhljivka Dead Mail ne bi ponašala z letnico izida 2024, bi vsak gledalec pomislil, da je ušla naravnost iz kataloga zgodnejših filmov legendarnega Briana De Palme. Pa ne zgolj zato, ker se zgodba pričujočega filma odvija v 80. letih; film sledi skupini poštnih uslužbencev, ki je zadolžena za pregledovanje izgubljene pošte in nekega dne med naleti na pismo s krvavimi madeži, v katerem neznani pisec prosi za pomoč, saj naj bi bil ugrabljen. Na tej točki začne filmi preskakovati med različnimi perspektivami, ki natančneje pojasnijo kaotično dogajanje; tako izvemo, da je ugrabljena oseba zvočni tehnik, ki ga najame navidez sramežljiv, vendar hkrati psihotičen ljubitelj glasbe Trent, da bi mu pomagal izpopolniti zvok njegovega elektronskega klavirja. Kot je že bilo omenjeno, je Dead Mail film, ki gledalca odpelje v začetek 80. let tako po vsebinski kot tudi tehnični plati; surovo minimalistična in namerno umazana estetika nizkoproračunskih šokerjev je imitirana z osupljivo natančnostjo, za kar se je potrebno zahvaliti tudi režiserju Kylu McConaghyju (ta je film posnel skupaj z Joejem DeBoerjem), ki je hkrati prevzel tudi funkcijo direktorja fotografije in v obeh vlogah svoje delo opravil z odliko. Film tehnično podkrepi tudi odličen izbor glasbe, premišljena in kompleksna montaža in nekonvencionalni pripovedni prijemi, medtem ko je na prvi pogled precej formulaična zgodba obogatena z nepričakovanimi preobrati in domiselnimi preoblekami žanrskih klišejev, ob vsem skupaj pa ne smemo pozabiti na prepričljive igralske predstave, ki naredijo zgodbo še bolj vzdušno. Dead Mail ima sicer nekaj težav z razvlečenostjo (lahko bi bil vsaj petnajst minut krajši), vendar pa je to tudi edina napaka izredno napetega, umazanega in provokativnega psiho-šokerja, ki bo ljubiteljem sedme umetnosti več kot pisan na kožo.

G20 (2025)

Rating: 3 out of 10.

Za začetek lekcija, ki jo moderni Hollywood vztrajno zanemarja oz. noče razumeti; spol in rasa lika nista dovolj, da bo ta pritegnil pozornost gledalcev. Seveda sta reprezentacija in izpostavljanje družbene raznolikost pomembna, vendar pa če sta zgolj sama sebi v namen, si s tem delata medvedjo uslugo in prelivata še več olja na ogenj tistih, ki dandanes v filmih obsedeno iščejo t.i. woke oz. elemente kulture “prebujenosti”. In akcijski triler G20 je še ena tarča za omenjene gledalce, za kar pa si je kriv popolnoma sam; celoten film namreč deluje kot propagandni material zagrizenega ameriškega demokrata, ki ga bolj kot koherentnost zgodbe in poglobljenost zanima politika identitete in plitki kozmetični feminizem, s katerim nas vsako leto utruja čezlužniška zabavna industrija. Film sledi temnopolti ameriški predsednici Danielle Sutton, ki se udeleži mednarodne konference G20 v Južni Afriki, vendar med obiskom skupaj z ostalimi svetovnimi voditelji postane tarča teroristov, ki si prizadevajo sesuti demokratični sistem in vzpostaviti trg kriptovalut kot edini finančni sistem prihodnosti. Sodeč po okvirnem zapletu je od filma G20 težko pričakovati nekaj globokega; ta namreč skuša delovati kot poklon cenenim akcijskim trilerjem iz 80. in 90. let, ob katerih je gledalec brezskrbno izklopil možgane in užival v kopičenju raznih neumnosti. Vendar pa pričujočemu filmu manjka nekaj ključnega; občutek za samoironijo. Čar omenjenih filmskih akcij je bil v tem, da so se pogosto zavedale svoje eskplotacijske in cenene narave, G20 pa se žal še vedno jemlje preveč resno, še posebej, ko skuša servirati politične komentarje. Filmu ne pomaga niti to, da v glavni vlogi nastopa vidno naveličana Viola Davis, ki je sicer odlična igralka, vendar pa ni iz pravega testa za akcijsko junakinjo, medtem ko edino svetlo točko v filmu predstavlja vedno karizmatični Anthony Starr v vlogi zlikovca, a tudi on ni dovolj, da bi rešil to zmedo pred potopom. G20 je zmeden, zastarel in mrtev akcijski film, ki je vreden posmeha zgolj zaradi njegove smrtne resnosti.