Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Travma in njene manifestacije so zadnja leta (ne glede na to, kako čudno se sliši) postale nekakšen trend znotraj žanra grozljivk. Skoraj vsako leto je moč našteti vsaj ducat strašljivk, v katerih nastopajo čustveno izmučeni posamezniki, ki so v konstantnem konfliktu s samim seboj oz. svojo travmo iz ne tako oddaljene preteklosti. Film z nekoliko smešnim naslovom The Woman In The Yard je s tega vidika obupno klišejski; glavna junakinja je namreč vdova Ramona (Danielle Deadwyler), ki ne uspe preboleti nedavne smrti svojega moža, ki je izgubil življenje v hudi prometni nesreči, sama pa si je v isti nesreči hudo poškodovala nogo in je zato priklenjena na hojo z berglami. Ramona živi s hčerko in sinom na odročni kmetiji, kjer primanjkuje hrane, elektrike in drugih osnovnih pogojev za preživetje, povrhu tega pa družino pretrese prihod skrivnostne ženske v črnem, ki brez pravega razloga sedi na cesti pred kmetijo. The Woman In The Yard je izrazito minimalistična psihološka grozljivka, ki se tematik travme, prebolevanja in odpušča loteva na zelo površinski in predvidljiv način, hkrati pa ob koncu potegne nemalo naivnih in za lase privlečenih zaključkov. Vse to pa ne pomeni, da je film dejansko slab; pravzaprav je na več mestih izredno emocionalen vpogled v grozo posameznikove nepredelane travme, ki je podkrepljen z odlično igralsko predstavo Deadwylerjeve, dobrim občutkom za suspenz, vzdušno “izolirano” atmosfero in prgiščem nepričakovano napetih prizorov. Ob koncu velja opozoriti tudi na to, da The Woman In The Yard ni tako strašljiv kot je žalosten film, zato se bodo marsikateri gledalci, ki pričakujejo hitro moderno grozljivko z neprestano akcijo, najverjetneje dolgočasili. Skratka; pričujoči film ne odkriva tople vode, ampak jezi na preverjenih valovih sodobnih psiholoških srhljivk.

Violet, zaskrbljena mati fantka Tobyja in vdova nasilnega moža, ki je pred njenimi očmi storil samomor, se po več mesecih žalovanja odloči vstopiti nazaj v svet zmenkarij. Na spletu naveže stik z očarljivim fotografom Henryjem in se z njim sreča v prestižni restavraciji, toda tekom sprva sproščenega večera začne Violet na telefon prejemati čudaška sporočila, ki postopoma razkrijejo pravo vsebino; nekdo je iz neznanega razloga vzel za talca Tobyja, edini način, da ga reši pred smrtjo, pa je ta, da sledi ukazom v sporočilih. Psihološka srhljivka Drop se večino časa poslužuje izrazito minimalističnega pristopa; dogajanje je omejeno na eno samo lokacijo, “akcija” pa je posredovana zgolj preko telefonskih sporočil, katerih raba je učinkovita zaradi premetene montaže, ki izpostavi kontrast med nedolžno posameznico in zastrašujočim svetom moderne tehnologije, ki človeka spremlja na vsakem koraku. Film v prvi polovici brez večjih težav ohranja gledalčevo pozornost in visoko mero suspenza zahvaljujoč dobrim igralskim predstavam (še posebej všečna je glavna igralka Meghann Fahy), simpatičnim likom, ki sklepajo povečini razumne odločitve ter napetim pričakovanjem tega, kar bo film ponudil v svojem sklepnem dejanju. Žal pa se ravno tu začne Drop sesuvati vase; v začetku zadnje tretjine je skrivnost za srhljivim telefonskimi sporočili v celoti razkrita in kot taka precej dolgočasna, še slabše pa jo odnese epilog, ki strah in suspenz zamenja za pretiravanja kot so dirke s časom, avtomobilski pregoni in pretepaške sekvence, ki izgledajo kot nekaj, kar bi potegnili iz superherojskih filmov. Drop je tako film, ki uspešno razvija svoj potencial v prvi polovici, žal pa toliko bolj razočara v preostanku, ki ne ponuja veliko razlogov za večkratni ogled. Nepopoln, vendar soliden triler za preganjanje dolgčasa.