Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Integracija priseljencev v novo okolje je ena od (mnogih) tem, ki razdvajajo Slovence, še posebej zaradi tega, ker sta v tovrstnih debatah najbolj glasna dva nasprotno ekstremna pola; na eni strani tisti, ki od priseljencev zahtevajo, da se odpovejo svoji kulturi, jeziku in navadam in postanejo “reprogramirani” Slovenci, na drugi strani pa tisti, ki koncept integracije zavijajo v vato čustvene manipulacije in zagovarjajo mnenje, da je “breme” omenjenega procesa v domeni države in pristojnih institucij. Dejstvo pa je naslednje; uspešna integracija je obojestranski proces, kjer vsak prispeva k dobrim rezultatom in celovečerni dokumentarec Novi sošolci je lep primer takšne uspešne prakse. Film v režiji Tonija Cahunka sledi štirim otrokom albanskih priseljencev skozi težavno osnovnošolsko obdobje, ko se morajo soočiti z novim okoljem, zahtevnostjo slovenskega jezika in drugimi ovirami kot to stereotipi, predsodki in strah širše družbe pred “drugačnostjo”. Dokumentarec vključuje vse elemente, ki bi iz zgodbe o otrocih priseljencev ustvaril solzavo in za lase privlečeno moralko, vendar temu na srečo ni tako; Novi sošolci je sicer konvencionalen, vendar hkrati poglobljen, skrbno dodelan in bogato informativen film, ki uspešno razbije predsodke na več frontah; med drugim dokaže, da je uspešna integracija v novo okolje vsekakor možna, hkrati pa najde dovolj časa za izpostavljanje iznajdljivosti šol, ki so ob množičnem porastu priseljencev iz Kosova (pred desetimi leti jih je bilo v Sloveniji zgolj tisoč, danes pa kar petnajstkrat več) prisiljene improvizirati, saj jih šolski sistem prepogosto pušča na cedilu. Cahunkov film z ravno pravšnjo mero empatije pokrije izredno kompleksno tematiko, pri tem pa ostaja kritičen do obeh strani; do širšega okolja, ki priseljencem na daje pravih priložnosti in do (predvsem) staršev priseljencev, ki se pri vzgoji otrok prepogosto zatekajo v prostovoljno getoizacijo ter zavračajo stike z “novim svetom”. Novi sošolci je ganjiv, poučen in poglobljen dokumentarec, ki bi ga moral videti vsak, še posebej tisti, ki so še vedno varno zaprti v svoj milni mehurček predsodkov in strahu pred drugačnostjo.

Vstop v sanje oz. kraja sanj predstavlja enega od osrednjih motivov Nolanove moderne klasike Inception, v kateri smo spremljali profesionalnega tatu, ki se je zmožen infiltrirati v posameznikove sanje in iz njih izbrskati občutljive osebne podatke. Nolanova vizija sanj je bila hierarhična oz. razdeljena v posamezne stopnje, ki so poglabljale človekovo podzavest in s tem postale bolj ranljive za psihološke vdore vsiljivcev. Nekaj let pred omenjenim filmom se je s podobnim konceptom ukvarjala tudi anima Paprika, posneta po istoimenskem ZF romanu Yasutake Tsutsuija, ki pa je ubrala bistveno bolj abstrakten pristop do analize človekovih sanj, pri tem pa ohranila nekaj tehnološkega ozadja; dogajanje filma je namreč postavljeno v bližnjo prihodnost, kjer izum naprave DC Mini omogoča posameznikov vstop v sanje nekoga drugega, katere lahko tudi aktivno spreminja. Ko se v sanjah ljudi začne pojavljati t.i. sanjski teroristi, ki ukrade napravo in z njo povzroči epidemijo nočnih mor po celem mestu, se skupina znanstvenikov požene na lov za njim, pridruži pa se jim še skrivnostna psihologinja Paprika, sicer sanjska različica ambiciozne znanstvenice Atsuko Chiba. Paprika je zaznamovan s čudovito surrealno animacijo, ki film ponese v območje čiste abstrakcije, kjer je meja med sanjami in resninostjo popolnoma zabrisana in temu primerno je tudi okvirna zgodba večino časa sila enigmatična in namerno nejasna. Režiser in scenarist Satoshi Kon se tokrat kreativno spusti iz vajeti ter ustvari film, ki bi lahko bil produkt nezavednega oz. nečesa, kar ni nujno logično ali namenjenu konvencionalnemu razmisleku. Večplastna zgodba, odbiti liki, poglobljena filozofska seciranja univerzalnih tem kraje identitete in človekove zasebnosti so glavni aduti moderne japonske filmske klasike, ki pa zaradi svoje neobičajne strukture in močne abstrakcije lahko predstavlja prehud zalogaj za tiste, ki bi si želeli bolj konvencionalne gledalske izkušnje. Za to pa obstaja Inception.