Filmske recenzije | RAZGLEDANO

19. aprila letos bo minilo natančno 50 let od enega najhujših terorističnih napadov v ameriški zgodovini; vojni veteran in protivladni desničarski skrajnež Timothy McVeigh (1968-2001) je pred zvezno zgradbo v Oklahoma Cityju sprožil bombo, v kateri je umrlo 168 ljudi, 680 pa jih je bilo ranjenih. Biografski psihološki triler McVeigh, ki sledi McVeighu v zadnjih mesecih pred izvršitvijo napada, bi za marsikaterega gledalca predstavljal neokusno in nepotrebno eksplotacijo tragedije, vendar pa film ne bi mogel ugledati luči sveta ob bolj primernem času. V obdobju vzpona skrajne desnice, protivladnih skrajnežev in teoretikov zarot, ki so za svoja prepričanja pripravljeni storiti marsikaj, se ogled pričujočega filma zdi nujen, saj režiser in scenarist Mike Ott ponudi tisto, kar bi moral ponuditi vsak film na takšno tematiko; iskreno in temačno karekterno študijo človeka, ki je podlegel skrajnim ideologijam in se s tovariši – ki sicer dvomijo v uspeh njegovega podviga – pripravlja na trenutek, ki bo po njegovem mnenju sprožil novo ameriško revolucijo. Ott se prikazu zla nikoli ne odreče, saj že v prvem kadru nakaže, da je za McVeigha prepozno in tako gledalec samo nemočno spremlja njegovo zgodbo do trenutka, ko je pritisnila na sprožilca bombe. Poleg umirjenega tempa, odlične atmosfere, perfektnih igralskih predstav in minimalističnega scenarija film prepriča predvsem s tem, da McVeigha ne zreducira zgolj na ponorelega terorista, ampak tudi kot navidez povsem običajnega človeka, ki želi narediti vtis na svoje kolege ali pa preprosto dvoriti punci, ki mu je všeč. Ravno to preskakovanje iz vsakdanjosti v norost je tisto, kar film McVeigh dela tako zastrašujočega, saj nas znova opominja, da skrajneži niso zgolj praznoglavi hudobci, ampak ljudje, ki jih srečamo na ulici in ob katerih ne pomislimo, da bi nam lahko storiti kaj žalega. Četudi bi si film lahko privoščil še bolj poglobljeno raziskavo McVeighovega življenja, je McVeigh še vedno impresivna karakterna študija skrajnosti.

Ko režiser film hkrati napiše, producira, posname, zmontira in zanj sam napiše glasbo, postane jasno, da gre za film z močno osebno noto. Kanadski psihološki triler Wolves. sicer režijski prvenec Dannya Dunlopa, je delno navdihnjen po resničnih dogodkih, ki so se pripetili v Ontariu leta 2010, ko so mesto pretresli serijski umori živali, za katerimi je stal človek. Dogajanje v filmu je prestavljeno v majhno industrijsko mesto in v ospredje postavlja introvertiranega in izgubljenega mladeniča (Mark Nocent), ki nima službe, živi v majhnem stanovanju, se utaplja v dolgovih in neuspešno išče dekle preko spletnih zmenkarij. Toda njegovo življenje postane obsesija, ko se odloči raziskati serijo brutalnih smrti živali, za katerimi naj bi stal človek, ki je po poročanju medijev osebnostno precej podoben njemu. Wolves spada v podkategorijo t.i. razpoloženjskih filmov, ki gradijo dogajanje preko vzpostavljanja specifične atmosfere, ki je zgodbi primerno temačna in zadušljiva. S tega vidika je Dunlopov film skoraj popolno zmagoslavje; vedno je pohvalno videti izdelek, iz katerega sije strast do ustvarjanja in jasna umetniška vizija, kar je pričujočemu filmu nemogoče odrekati. Dunlop odlično ujame duh družbene izolacije , ki se ne odraža zgolj preko glavnega junaka, ampak tudi skozi podobe industrijskega mesta, ki večkrat spominja na pokopališče duhov, k še boljšemu vzdušju pa prispeva tudi odlična ambientalna glasba in namerno zasanjane igralske predstave. Navkljub mnogim doseženim ciljem pa ima Wolves značilne začetniške napake; pretirana ambicioznost, ki pelje v razvlečenost in repeticijo dogajanja, pogosto zatekanje k pretencioznemu artizmu in občasna izguba fokusa. Navkljub temu je Wolves več kot obetaven prvenec režiserja, od katerega bomo – upajmo – v prihodnje slišali še veliko.