Snakeeater (2024)

Rating: 6 out of 10.

Snakeeater je eden od tistih filmov, ki se ne želi žanrsko predalčkati, kar mu hkrati predstavlja prednost kot tudi slabost. Mešanica psihološke srhljivke in noir detektivke je postavljena v veliko urbano okolje, ki je skoraj v celoti oropano življenja in sredi tega zapuščenega labirinta se znajde Rick, zasebni preiskovalec, ki ga najame skrivnostni Frank z namenom, da bi poiskal krivca za domnevno zavarovalniško prevaro, v katero sta vpletena psihično nestabilni postopač in njegova z drogami zasvojena sestra. To je zgolj majhen del zgodbe, ki jo ponuja pričujoči film, kateremu je nemogoče odreči zasluge za ambicioznost; režiser in scenarist Tore Kanos prepleta enigmatičnost klasičnih mojstrovin kot sta Se7en in Memento ter jo začini z noirovsko temačnostjo, ki sicer po nepotrebnem zapleteno zgodbo obogati s privlačno srhljivo atmosfero, ki skuša gledalca vzpodbuditi k razmisleku o tem, kaj gleda oz. da bi sam podvomil v to, kater plat prikazane zgodbe je resnična in katera zgolj produkt domišljije osrednjega lika. Spodobne igralske predstave, med katerimi najbolj zasije veteran neodvisnega filma Isaach De Bankole ter ekonomična dolžina filma (slabih 80 minut) poskrbijo, da se gledalec ne dolgočasi preveč, pa četudi ne bo uspel povsem prezreti šibkosti, ki jih sicer kompetentno narejen izdelek skuša skriti. Prva je že omenjena pretencioznost, ki preganja številne underground filmske umetnike, druga pa je reciklaža že preverjenih trikov iz filmov Davida Fincherja in Christopherja Nolana, ki tokrat izpadejo nenavdihnjeno in predvidljivo. Zunaj tega je Snakeeater soliden filmski eksperiment, ki ga je moč občudovati bolj zaradi tega, kar želi doseči kot pa zaradi tega, kar dejansko doseže.

I’m Still Here (2024)

Rating: 8 out of 10.

Brazilija, leta 1970. Država, ki je že od leta 1964 naprej pod strogo vojaško diktaturo, se po ugrabitvi švicarskega ambasadorja s strani odporniških revolucionarjev, znajde v trajni krizi politične nestabilnosti, zato začne vojska množično preganjati vsakogar, ki bi lahko predstavljal državnega sovražnika. Eden od teh je bil tudi inženir in disidentski aktivist Rubens Pavia (1929-1971), ki so ga 20. januarja 1971 aretirali na njegovem domu v Riu de Janeiru, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Biografska zgodovinska drama I’m Still Here, ki jo je posnel brazilski filmski veteran Walter Salles, predstavi Paviejevo tragično zgodbo, vendar skozi oči njegove družine, še posebej požrtvovalne žene Eunice Pavia (1929-2018), ki je v naslednjih letih, še posebej pa po liberalizaciji Brazilije, postala odvetnica in ena od glasnejših kritik nekdanjega režima, hkrati pa se je ves čas prizadevala, da bi Rubensova usoda doživela zaslužen epilog. Navkljub močnemu političnemu ozadju same zgodbe se I’m Still Here Pavijeve zgodbe loteva na subtilen in prefinjen način, brez odvečne sentimentalnosti ali plitkih družbenih komentarjev. Namesto tega se Salles posveča enako ganljivemu kot tudi pretresljivemu prikazu družine, ki se je prisiljena soočiti z izbrisano usodo njenega očeta / moža, obenem pa najti dovolj motivacije, da nadaljuje z življenjem in potrpežljivo čaka na popravo krivic. I’m Still Here zadane v polno s svojo odlično igralsko zasedbo (najbolj zasije kakopak veterana Fernanda Torres, ki predstavlja čustveno jedro zgodbe z ravno pravšnjo mero emocij kot tudi zadržanosti), ganljivo glasbeno podlago Warrena Ellisa ter resda konvencionalno, vendar tekočo strukturo filma, ki zadovoljivo pokrije skoraj pol stoletja dolgo pripoved. I’m Still Here je močan opomnik zgodovinskih krivic, ki ne bi smele biti nikoli pozabljene.