Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Prepletanje humorja in groze oz. smeha in strahu je v svetu filma eden najbolj tveganih eksperimentov, ki pogosto prinaša slabe rezultate, saj je govora o združevanju dveh čustvenih reakcij, ki sta si pomensko popolnoma nasprotni. Borderline, sicer režijski prvenec Jimmyja Wardena, ki je med drugim spisal duhovito komično srhljivko Cocaine Bear, ima poleg zgoraj naštetetega še toliko težjo nalogo, saj ambiciozno stke mrežo psihološkega trilerja o zalezovalcu starlete in absurdne črne komedije, ki vnaša elemente fizičnih gagov in popkulturnih referenc. Film se odvija v 90. letih in sledi neprištevnemu zalezovalcu (Ray Nicholson v prikupno odbiti prezenci, ki kakopak močno spominja na diabolične nastope njegovega slavnega očeta Jacka Nicholsona), ki je obseden s priljubljeno pop pevko Sofio (Samara Weaving, ki pridno nadaljuje kariero eden od najbolj prepoznavnih kraljic filmskega krika) in jo nekega večera vzame za talko na njenem domu, kjer je odločen, da se do nastopa jutra z njim poroči. Borderline ni popoln film in se na več mestih nerodno spotakne ob lastne ambicije, toda hkrati ima na svoji strani presenetljivo veliko močnih adutov, ki ga dvigujejo krepko nad povprečje; poleg odličnih igralskih predstav so tu še posrečena kombinacija suspenza in črnega humorja, živahen tempo in nekaj izvirnih duhovitih medklicev, ki sicer z okvirno zgodbo nimajo veliko skupnega, vendar jih je kljub temu užitek gledati. A kot že rečeno; filmu manjka bolj poglobljen fokus, prav tako bi se lahko odpovedal nekaterim stranskim štorijam in bolje izkoristil časovni okvir 90. let, ki so v filmu bolj sama sebi v namen. Borderline je tako očarljivo zlobna srhljiva komedija, ki izpolni svoja pričakovanja, kaj več od tega pa ne.

The Full Monty, ena od najbolj priljubljenih komedij 90. let, ki si je med drugim prislužila tudi nominacijo za oskarja za najboljši film (kar je za kroge filmske akademije redkost), se začne s kratkim promocijskim videjem, ki predstavi britansko mesto Sheffield in njegovo cvetočo jeklarsko industrijo. Nekaj desetletij kasneje je slika popolnoma drugačna; gospodarstvo je v zatonu, večina nekdanjih jeklarskih delavcev pa na cesti, med drugimi tudi Gary, ki se bori za skrbništvo nad svojim sinom ter Dave, ki ga načenja slaba samopodoba. Dvojica v želji po hitrem zaslužku pride na idejo, da bi s skupino znancev izvedla moški striptiz, ki bi celo presegel slovite Chippendales, saj bi v slačenju šli “do nazga”. The Full Monty se ponaša z zapletom, ki bi ga čezlužniki spremenili v ceneno seks komedijo z obilico vulgarnih šal, bebave golote in različnih ogabnosti, toda režiser Peter Cattaneo in scenarist Simon Beaufoy namesto tega ustvarita toplo, očarljivo in predvsem sila duhovito komedijo, ki motiv slačenja uporabi v namene prikazovanja posledic lažnega mačizma, objektiviziranja ljudi in predvsem moškega soočenja z lastnim ranljivim egom. Vse to film doseže s kombinacijo odličnih igralskih predstav (prednjačijo predvsem Robert Carlyle, Tom Wilkinson in Mark Addy), posrečenega življenjskega humorja, pričakovano čudovitega izbora seksi glasbe ter močnega čuta za naslavljanje resnih družbenih problematik kot so brezposelnost, depresija in impotenca. Kot celota je The Full Monty izredno zabaven film, katerega priljubljenost je vsekakor razumljiva, vendar pa ima svoj delež manjših težav kot so nekateri nedodelani liki in stranske štorije, ki se ne razvijejo v nič, kar bi bistveno vplivalo na osrednji zaplet filma. The Full Monty je tako nepopolna, vendar obenem izredno šarmantna komedija, ob kateri se lahko gledalec iskreno nasmeji in potoči kakšno solzo.