Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Mike Flannigan (neprepoznavni Michael Pitt) se po desetletnem prestajanju zaporne kazni znajde na prostosti, vendar pa so dnevi njegove slave enega največjih boksarskih upov že zdavnaj minili; sedaj ima za seboj propadel zakon, dolgo preteklost alkohola in nasilja ter cel kup obžalovanj, ki jih morebiti nikoli ne bo uspel odpraviti. Day of the Fight, sicer režijski prvenec igralca Jacka Hustona, je z vzdušno črno-belo fotografijo “obarvana” karakterna športna drama, ki sledi enemu dnevu v Mikovem življenju, ko se ta pripravlja na svojo prvo boksarsko tekmo po izpustitvi iz zapora, hkrati pa naveže stik z bivšo ženo, dementnim očetom, srboritim trenerjem in prijatelji, ki računajo na njegovo zmago v ringu. Seveda pa se srčika filma ne skriva v boksu, ki zavzame zgolj zadnjo tretjino zgodbe, ampak predvsem v grobo realističnem prikazu trpkega življenja človeka, ki skuša zakrpati rane iz preteklosti ter najti motivacijo za grajenje poti v negotovo prihodnost. Če imate občutek, da ste vse to že nekje videli in slišali, se ne motite in to je žal tudi glavna težava filma Day of the Fight. Ne gre za slab ali povprečen film, daleč od tega, njegova šibkost je predvsem ta, da gre za še eno boksarsko dramo o nekdaj problematičnem posamezniku, ki namerava popraviti svoje grehe in s tem doseči katarzično odrešitev. Tega konflikta se je na bistveno bolj domiseln in emocionalen način lotil Darren Aronofsky v mojstrovini Wrestler, Huston pa zaenkrat ni dovolj izkušen, da bi s tem, kar gledalcu ponuja, ustvaril kaj več kot gledljivo karakterno študijo, ki jo žal pestijo mnogi klišeji, predvidljivi dialogi in predvsem zoprno vstavljena glasba, ki pogosto razbije vzdušje v posameznih prizorih. Na srečo film pred potopom v pozabljivost rešuje odlični Pitt z eno od svojih najboljših vlog v karieri, kakšen presežek več pa od filma Day of the Fight ne pričakujte.

Veteran japonskega filma Kiyoshi Kurosawa že od svojega najbolj poznanega filma Cure, ki je postavil temelje priljubljenosti modernih japonskih grozljivk, dokazuje, da ni avtor, od katerega je moč pričakovati jasne odgovore. Pravzaprav Kurosawa najbolj uživa v tem, če gledalca pušča karseda zmedenega in okupiranega z zmedenimi vprašanji, kar je seveda dvorezen meč; je skrivnost, ki spremlja njegove filme, dovolj privlačna, da nad njo gledalec ostaja fasciniran ali pa ga pomanjkanje jasnih odgovor frustrira? Chime, njegov zadnji film, ki traja zgolj skromne tričetrt ure, vztrajno preizkuša obe meji gledalčevega potrpljenja, a se vseeno odkupi s Kurosawinim edinstvenim občutkom za atmosfero, neobičajen suspenz in psihološko intrigo. Zgodbo je težko pojasniti; Takuji (Mutsuo Yoshioka) je učitelj, ki na šoli poučuje kuhanje in mu nekega dne eden od učencev potoži, da sliši nenavaden zvok, podoben glasnemu zvonenju, kar sproži serijo nenavadnih dogodkov, ki začnejo naglo spreminjati Takujijevo življenje, že od nekdaj zaznamovano z dolgočasno rutino. Kurosawa tudi tokrat uspe prepričljivo graditi grozo iz tega, kar je očem nevidno; od premetene uporabe zvoka, skrbno postavljenih širokih kadrov urbanega okolja, bizarnih scen, ki poudarjajo strašljivo vsakdanjost dogajanja pa vse do zadržane, skorajda sanjave igre, ob kateri se zdi, da prav nihče od likov ni zasidran v trdi, objektivni resničnosti. Chime ne daje vtis klasičnega filma, ampak bolje funkcionira kot uvod v nadaljevanko, ki pa očitno ne bo nikoli realizirana, zato ob nastopu odjavne špice ni moč pričakovati razrešitve. Kurosawin svet je tudi tokrat misteriozen, razumsko konflikten in odbijajoč, hkrati pa nenavadno fascinanten in pripravljen, da vas miselno izzove.