Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Avstralski filmar Justin Kurzel se je v preteklosti večkrat dotaknil tematik, ki so bile za marsikoga preveč občutljive; dober primer sta mojstrovini Snowtown in Nitram, ki sta se na brutalno iskren, vendar odgovoren način lotevale prikaza srhljivih življenj nekaterih najbolj razvpitih avstralskih serijskih morilcev. V podobni maniri nadaljuje tudi s svojim najnovejšim celovečercem The Order, ki temelji na resničnem policijskem pregonu članov naslovne zloglasne neonacistične paravojaške skupine pod vodstvom karizmatičnega fanatika Boba Mathewsa, ki je bila v prvi polovici 80. let odgovorna za več drznih bančnih ropov, bombnih napadov in atentatov vplivnih osebnosti, s katerimi je pripravljala poligon za izvedbo državnega udara. Navkljub temu, da je FBI sčasoma uspel razbiti skupino, so dejanja njenih članov močno “navdihnila” številna druga teroristična dejanja, med drugim tudi sloviti napad na ameriški Capitol 6. januarja 2021. Kurzel dokaj očitno vleče vzporednice med omenjeno skupino in aktualnimi skrajnodesničarskimi tolpami, vendar je pri tem dokaj subtilen in v prvi vrsti želi prikazati napeto zgodbo o lovu med mačkami in mišmi, kjer ne manjka vrhunskega suspenza, odličnega igralskega ansambla, kjer najbolj navdušita Jude Law in predvsem Nicholas Hoult v vlogi Mathewsa ter vzornega sledenja zgodovinskim dejstvom. Za dobro vzdušje poskrbita tudi živahen tempo in strašljiva atmosfera, kjer Kurzel ne umika pogleda stran od tragičnih plati zgodbe (še posebej glede tega, kako so bili otroci pripadnikov skupine že od malih nog podvrženi vzgoji, ki temelji na sovraštvu in nasilju), obenem pa se zaveda, da je zgodba že sama po sebi dovolj zastrašujoča in ne potrebuje dodatnih komentarjev. The Order je v osnovi staromodna policijska kriminalka, vendar pa ta vleče mnogo strašljivih primerjav z resničnostjo, v kateri Amerika tiči že lep čas.

Za tiste, ki ste / smo odraščali v 90. letih, je spomin na masovno paniko zaradi pojava zloveščega računalniškega hrošča Y2K, še kako živ. Strah, ki je postal najbolj očiten ob vstopu v novo tisočletje, je temeljil na predpostavki, da bodo zaradi menjave datumov vse elektronske naprave prenehale delovati, je bil z današnjega vidika precej patetičen in posledično tudi zabaven, zato se ideja za komično ZF grozljivko Y2K zdi ne zgolj dobra, ampak odlična. Režiser in scenarist Kyle Mooney, ki je sicer znan po svoji nostalgični fascinaciji nad tehnologijo 80. in 90. let, se prav tako zdi idealen človek za prikaz zgodbe o skupini najstnikov, ki se ob koncu leta 1999 sreča na silvestrski zabavi in hitro postane tarča zmanipuliranih računalnikov, ki želijo izbrisati človeštvo. Z vsem ponujenim potencialom se zdi, da film ne more zgrešiti zastavljenega cilja, vendar pa se zgodi ravno to; Y2K sicer ponudi nekaj domiselnih prebliskov, vendar pa kot celota izpade kot izredno generična, nefokusirana, zmedena in presenetljivo nezabavna izguba gledalčevega časa. Z vidika komedija se film povečini zadovolji s precej plitkimi in predvidljivimi šalami, občasno pa zanese v vode ostrega črnega humorja, vendar si poskusi vedno izpadejo nevmesno, štorasto in ponekod celo neokusno, kar je najbolj opazno pri sicer pretiranih prizorih nasilja, ki enostavno niso zabavni. Film jo nič bolje ne odnese, ko mora kaotično dogajanje napolnili z bolj resnimi / dramatičnimi trenutki; smrti nekaterih pomembnejših likov pogosto ne nosijo nobene čustvene teže, prav tako pa je ozadje dogajanje izredno slabo pojasnjeno. Igralske kreacije so sicer kompetentne, vendar po drugi strani same po sebi ne morejo rešiti filma, ki svojim likom ne nameni nobene globine ali všečnih karakteristik. Y2K tako ne pusti globjega vtisa pri gledalcu in pogrne na vseh ravneh; ni pretirano zabaven, inteligenten ali napet, kar pomeni, da od filma na koncu ne ostane popolnoma nič.