Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Izbira Barryja Jenkinsa kot režiserja predzgodbe / nadaljevanja uspešnice The Lion King, sicer “žive” predelave Disneyjeve animirane klasike iz leta 1994, se zdi zelo nenavadna; Jenkins se je namreč doslej uveljavljal predvsem v bolj artističnih krogih s klasikami kot sta Moonlight in If Beale Street Could Talk, zato se njegov skok v komercialne vode z delom za gigantski studio kot je Disney, zdi enako tvegan kot tudi fascinanten. Je možno, da lahko Jenkins s svojimi nekonvencionalnimi prijemi in močno umetniško vizijo vnese nekaj svežine v utrujajoč trend povečini brezdušnih preoblek klasik, ki so namenjene zgolj finančni molži? V primeru filma Mufasa: The Lion King je odgovor žal prej negativen kot pozitiven, čeprav je končni rezultat nekoliko boljši od porazne predelave v režiji Jona Favreauja. Kot že izdaja sam naslov, film spremlja bodočega levjega kralja Mufaso, ki je še kot mladič ločen od svojih staršev, dokler ga ne posvoji bližnje pleme levov, kjer se spoprijatelji s polbratom Tako (bodoči zlikovec Skar) in krene na dolgo potovanje proti mistični deželi Milele. Mufasa: The Lion King s tehnične plati prinaša zadovoljive rezultate; vizualna plat film je spektakularna in napolnjena z barvitimi lokacijami, akcijski prizori so vznemirljivi in pohvaliti je treba tudi rahel napredek pri fotorealistični animaciji živali, ki imajo tokrat nekoliko bolj ekspresivne obraze, kar dogajanju doda nekaj potrebnega čustvenega naboja. Žal pa filmu krepko spodrsne na vsebinski ravni, saj nikoli ne uspe upravičiti svojega obstoja; z vidika širše zgodbe o levjem kralju ne pove oz. pokaže nič novega, veliko prizorov je razvlečenih in napolnjenih s presenetljivo generičnimi glasbenimi točkami, največja krivica pa se zgodi hudobnežu Skaru, ki tokrat izpade še bolj bledo, neizstopajoče in patetično kot v predelavi iz leta 2019. Jenkins se trudi, da bi iz formulaičnega materiala ustvaril nekaj več, toda Mufasa: The Lion King je povečini dolgočasna in nepotrebna predzgodba, česar se glede na skromen zaslužek v uvodnem vikendu zavedajo tudi gledalci.

Britanska režiserka Andrea Arnold je svoj zadnji igrani celovečerec, melanholični film ceste American Honey, predstavila pred dobrimi osmimi leti, vse do letos pa je posnela zgolj en dokumentarni film Cow, zato so bila ugibanja ob njenem novem projektu kakopak zelo živahna in polna visokih pričakovanj. Bird je film, ki ostaja zvest režiserkini fascinaciji nad odraščanjem mladih ljudi, potisnjenih na rob družbe; dogajanje je tokrat postavljeno v zanemarjeno blokovsko naselje, kjer med drugim živijo 12 – letna Bailey (izvrstna Nykiya Adams) ter njuna oče Bug (Barry Keoghan) in polbrat Hunter. Ko Bug nepričakovano oznani, da se bo poročil z žensko, ki jo pozna zgolj slabe tri mesece, Bailey uporniško zavrne vabilo na poroko in namesto tega tava po naselju, kjer po naključju sreča ekscentričnega tujca po imenu Bird (Franz Rogowski), ki išče svojega odtujenega očeta. Arnoldova s filmom Bird znova dokaže, da je mojstrica pripovedovanja “malih zgodb malih ljudi”, ki v sebi nosijo navdihujoče sporočilo, s katerim se lahko poistoveti vsak gledalec; pričujoči film namreč ni zamišljen kot zgolj grobo realistična socialna drama, ampak si privošči krajše izlete v vode magičnega realizma in skozi odraščanje glavne junakinje predstavi njeno hrepenenje po osebni svobodi, ki jo simbolično (in proti koncu že kar dobesedno) uteleša družbeno neprilagojeni naslovni lik. Poleg naravnih igralskih predstav, kjer pozornost poleg Adamsove ukrade tudi vedno bolj uveljavljeni Keoghan, se film lahko pohvali z minimalistično fotografijo ter perfektnim ravnovesjem med navdihujočim sentimentalizmom in kruto resničnostjo nasilja in revščine, v katero so ujeti nižji družbeni sloji. Elementi fantazije, ki so precej očitni v zadnji tretjini, bodo sicer zmotili nekatere gledalece, hkrati pa ima film nekaj težave z dolžino skoraj dveh ur, ki tokrat ni docela upravičena in pelje v razvelečnost. Navkljub temu je Bird še en pohvale vredne celovečerec trenutno ene najboljših filmskih režiserk na svetu.