Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Blitz, najnovejša celovečerna zgodovinska vojna drama britanskega režiserja Steva McQueena, se z naslovom nanaša na znamenito bliskovito vojno med Veliko Britanijo in nacistično Nemčijo v prvih letih druge svetovne vojne. Tedaj so nemške zračne sile redno bombardirale London in ostala večja britanska mesta, zato so oblasti organizirale evakuacije več tisoč otrok, ki so bili pripeljali v oskrbo na bolj varno podeželje. Film se odvija leta 1940 in spremlja zgodbo mlade tovarniške delavke Rite (Saoirse Ronan) in njenega sina Georga, ki je z vlakom odpeljan iz londonskih ruševin, vendar se na pol poti odloči vrniti v prestolnico, čeprav ga revščina in smrt pričakujeta na vsakem koraku. Blitz je dober primer filma, ki ga povozijo lastne (in dobronamerne) ambicije; McQueen skuša v slabih dveh urah zgraditi avtentično zgodovinsko dramo o grozljivem boju za preživetje med nemškimi bombardiranji, ganljivo emocionalno zgodbo o ločitvi in vnovični združitvi matere in sina ter družbenokritični portet britanske družbe, ki se sooča s problematiko rasne segregacije. Film je mogoče še najbolj uspešen, ko se z zavidljivo produkcijo, izpiljeno vizualno podobo in prepričljivo temačno atmosfero posveča prikazu življenja revnih med ruševinami zdemoliranega Londona, vendar pa je toliko slabši kot družinska in družbenokritična drama. McQueen neprestano skače med Ritino in Georgevo zgodbo, vendar pa nobenemu od njih ne nameni dovolj časa, da bi gledalcu zanju moralo biti mar. Ronanova je kakopak odlična, vendar bolj zaradi njenega naravnega šarma, ki ga vlije v vsako vlogo, medtem njen lik ostaja precej nedodelan. A kjer Blitz najbolj pogrne, je pri njegovem spogledovanju s socialnim realizmom literarnih del Charlesa Dickensa in protirasističnem sporočilu; pri obojem se zateka v osladni hollywoodski sentimentalizem in poenostavljenost, ki naredi zgodbo še bolj plitko. Glede na to, da je McQueen v preteklosti zakrivil cel kup mojstrovin, je s tega vidika Blitz precejšnje razočaranje; občasno razkošen, spodobno odigran in vzdušen, povečini pa prazen in nedorečen. Nihče nam ne bo zameril, če rečemo, da smo pričakovali več.

Idila, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Tomaža Gorkiča, je bil ob izidu označen za prvo slovensko grozljivko, kar pa ni točen podatek. Začetni poskusi omenjenega žanra v domačem filmu (Morana, Rabljeva freska) se pojavljajo že v začetku 90. let, pa četudi so se izkazali za precej porazne. Ravno zato bi bilo bolj primerno, če rečemo, da je Idila prva kompetentno narejena slovenska grozljivka, ki jo je ustvaril nekdo s potrebnim poznavanjem žanra in tehnično usposobljeno ekipo. Z vsebinskega vidika je težko govoriti o presežku; gre za še eno podeželsko grozljivko o mestnih srajcah, ki nehote trčijo ob psihopatske hribovce in se znajdejo v krvavi bitki za preživetje. Mestne srajce predstavljajo modni fotograf in dva ženska modela, ki se odpravijo na rutinski fotošuting v objem slovenskih gora, psihopatska hribovca pa v domači kleti kuhata žganje na prav poseben (in ne ravno okusen) način. Gorkičeva Idila ima to srečo, da se glede žanrske zastopanosti v slovenskem filmu nima konkurence; je vsekakor kompetentno narejen, solidno odigran in atmosferičen rutalni triler, ki prepriča s tehnično izpiljenostjo in razkošno vizualno podobo, ki dobro zajame kontrast med temačnim / nasilnim dogajanjem in širokimi plani idiličnih slovenskih gora. Vendar pa spodoben film še ni dober film oz. v primeru Idile nadpovprečno dober film; Gorkič je sicer spreten poznavalec žanra, vendar pa bi se lahko bistveno bolj potrudil pri vsebini, ki ne bi mogla biti bolj predvidljiva in generična. Drugače povedano, vse, kar ste videli v hribovskih klavnicah tipa Wrong Turn, boste videli tudi tu, kaj bolj domiselnega pa ni za pričakovati. Idila je spodoben poskus žanrskega filma, ki pa pušča veliko prostora za izboljšave.