Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Daisy Ridley, ki je pred dobrim desetletjem opozorila nase z vlogo bojevnice Rey v novi trilogiji franšize Star Wars, se je zadnja leta premeteno umaknila v svet manjših, neodvisnih filmov, ki ji bistveno bolje ležijo in omogočajo razkazovanje širokega igralskega spektra. Da je Ridleyjeva mnogo več kot zgolj akcijska junakinja v franšizi, ki že lep čas kaže znake kreativne utrujenosti, dokazuje tudi psihološki triler Magpie, kjer postreže s svojo najboljšo vlogo v karieri; glavna junakinja filma je Anette, mati dveh otrok in žena arogantnega faliranega pisatelja Bena, ki je obsojena na osamljeno življenje v veliki podeželski hiši, medtem ko Ben spremlja njuno hčerko, novopečeno otroško igralko, na snemanje filma, kjer se (pričakovano) zatrapa v zvezdnico Alicio. Kot priporočilo; manj, ko veste o filmu Magpie, bolje je. Zgodba, ki jo je pomagala spisati tudi Ridleyjeva, je polna subtilnih preobratov, ki se ves čas zlobno igrajo z gledalčevimi pričakovanji, temačna atmosfera, ki fenomenalno ujame vzdušje odtujenosti med osrednjima likom in mojstrsko tempiran tempo pa poskrbita, da film brez težav razvija enako preprosto kot tudi kompleksno zgodbo, ki bo najverjetneje poznana marsikateri ženski. Kot je že bilo omenjeno, je Ridleyjeva tokrat resnično v vrhunski formi; s svojo pasivno agresivno držo, strupenim pogledom v očeh ter srhljivo prezenco, ob kateri je nemudoma moč začutiti rušenje njene psihe, se gledalcu nemudoma zasidra v spomin in postreže z enim najboljših igralskih nastopov v letu 2024. Magpie morebiti izgubi nekaj dramatičnega učinka ob vnovičnem ogledu, vendar je še vedno prepričljiv miks družinske drame in psihološkega trilerja, ki gledalca enako močno šokira kot tudi navduši.

Ko je nizozemski režiser George Sluzier leta 1988 javnosti predstavil zagonetni psihološki triler The Vanishing, si verjetno ni predstavljal, da bo prejel telefonski klic legendarnega Stanleyja Kubricka, ki je film označil za enega od najbolj zastrašujočih filmov, ki jih je videl v svojem življenju. Takšna oznaka se zdi izredno visokoleteča, toda v primeru Sluzierjevega filma je več kot upravičena; The Vanishing je mučna odisejada v najbolj temačne predele človeške duše, kjer ni prostora za posameznikovo odrešitev ali srečni konec. Vse, kar je v filmu na spregled, vodi do šokantnega in brutalnega konca, ko se svet spremenil v osebni pekel, iz katerega dobesedno ni izhoda. Film spremlja nizozemski par Rexa in Saskio, ki preživljata počitnice v Franciji, vendar so te nenadoma prekinjene, ko Saskia izgine neznano kam. Tri leta kasneje je Rex še vedno obseden z iskanjem svoje nekdanje partnerke, vendar ga vsaka sled pripelje v slepo ulico, dokler ga nepričakovno kontaktira neznanec, ki trdi, da je odgovoren za Saskijino ugrabitev. Sluzier klasični zaplet o ugrabitvi osveži z elementi, ki jih dandanes srečujemo v marsikaterem psihološkem trilerju; od nelinearne pripovedi, ki pogosto preskakuje med različnimi časovnimi intervali, počasnega tempa, ki ne razkrije ozadja dogajanja vse do zadnje minute pa vse do zlovešče atmosfere, ki kontrastno zliva idilično vsakdanjost in temačnost, skrito globoko v človekovi podzavesti. Omenjene elemente Sluzier odlično zlije v mučno, frustrirajočo in hkrati fascinantno gledalsko izkušnjo, dopolnjeno z zastrašujočo glasbo, šokantnimi preobrati in odlično igro, še posebej Bernarda-Pierra Donnadieja v vlogi antagonističnega psihopata. In četudi film zaradi specifičnega tempa in načina podajanja zgodbe ne bo pisan na kožo vsakemu gledalcu, je The Vanishing še vedno eden od najbolj strašljivih psiholoških trilerjev vseh časov.