Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Leto 1973 je bilo za zgodovinsko filmske grozljivke prelomno, saj je luč sveta ugledala zastrašujoča klasika The Exorcist, ki je tudi danes, po več kot pol stoletja, upravičeno okronana kot eden od najbolj strašljivih filmov vseh časov. Film o reševanju deklice Regan (fenomenalna Linda Blair), ki jo obsede demon, je postal globalni fenomen in štiri leta kasneje je kakopak luč sveta ugledalo katastrofalno in povečini nesmiselno nadaljevanje The Exorcist II: The Heretic, ki je za naslednjih 13 let zaprl vrata potencialni franšizi, ki obstaja zgolj za kovanje dobička. Šele leta 1990 pa se je William Peter Blatty, pisec literarne predloge in scenarist zgoraj omenjene mojstrovine, vrnil v svet izganjanja hudiča z The Exorcist III: Legion, glavni junak pa je detektiv Kinderman, ki je bil v prvem filmu stranski lik in zgolj posredno vpleten v reševanje deklice Regan. Tokrat, dobrih petnajst let kasneje, raziskuje serijo grozljivih okultnih umorov, ki močno spominjajo na zločine dolgo pokojnega serijskega morilca, hkrati pa naj bi bili povezani s smrtjo duhovnika Karrasa, ki je Regan rešil življenje. Velja omeniti, da je bil The Exorcist III: Legion sprva zamišljen kot samostojen film brez močnejših navezav na predhodnike (še posebej nadaljevanje), vendar je bil Blatty pod pritiskom studia prisiljen vstaviti močne namige na zgodbo iz prvega filma. Takšen pristop je seveda recept za katastroto, toda Legion je spretno zrežirano, odlično odigrano in daleč najboljše nadaljevanje v franšizi, ki prepričljivo kombinira okultne motive, zloveščo demonsko mistiko in temačno atmosfero. Blatty se izkaže kot dober režiser, ki zna ustvariti vzdušno dogajanje, kompleksno zgodbo in cel kup strašljivih trenutkov, na pomoč pa mu priskoči tudi odlična igralska zasedba, še posebej veteran George C. Scott in diabolični Brad Dourif. Navkljub mnogim adutom pa ima pričujoči film največje težave s tem, ko skuša na vse možne načine poustvariti strašljivo ozračje iz izvirnika, kar pa je nemogoče, zato veliko prizorov izganjanja hudiča izpade prisiljeno in neprepričljivo. The Exoricst III: Legion je daleč za svojim slavnim predhodnikom iz leta 1973, a je kljub temu njegova dostojna nadgradnja.

Nadnaravna strašljivka Smile iz leta 2022 je predstavljala eno od tedaj vidnejših filmskih presenečenj, ki je prišlo v kinematografe brez večjega pompa in postalo tako kritiška kot komercialna uspešnica. Hkrati je šlo za presenetljivo kompetentno in učinkovito žanrsko zabavo, ki resda ni odkrivala tople vode, vendar je v primerjavi z ostalimi mainstream grozljivkami dostavila povsem solidno gledalsko izkušnjo, ki je zaradi velikanskega uspeha kakopak pripravljala teren za nadaljevanje. Smile 2 se sicer rahlo naslanja na zgodbo iz predhodnika, vendar pa je hkrati tudi samostojno poglavje s popolnoma novim likom; pop starleta Skye Riley (Naomi Scott), ki je pred letom dni pod vplivom substanc povzročila tragično prometno nesrečo, v kateri je umrl njen fant, načrtuje veliko vrnitev na glasbene odre, hkrati pa je pod konstantnim pritiskom založbe in njene dominantne matere, ki ne želi nobenega njenega koraka prepustiti naključju. A ko nekega večera obišče prijatelja, da bi ji predal zalogo protibolečinskih tablet, je priča njegovemu samomoru, ki ga izvrši s strašljivim nasmeškom na obrazu. Vidno pretresena Skye kmalu zatem postane tarča skrivnostne nadnaravne sile, ki jo potisne na rob norosti, pod velikim vprašajem pa je tudi njena kariera. Smile 2 je eno redkih filmskih nadaljevanj, ki je s tehnične ravni bolj razkošno, vizualno spektakularno in ambiciozno, vendar ob tem ne zanemari vsebine, ki je enako vzdušna in napeta kot pri predhodniku. Režiser in scenarist Parker Finn, ki je ustvaril tudi prvi del, znova dostavi nemalo odlično izpeljanih prizorov suspenza in groze, ki ne temeljijo zgolj na cenenih in preverjenih žanrskih trikih, v veliko pomoč pa mu je tudi fenomenalna igralska prezenca Scottove, ki postreče z čustveno in fizično izredno zahtevno predstavo. Zgodba je resda predvidljiva in se oklepa že večkrat videnih motivov prebolevanja travme, povezane z izgubo in žalovanjem, Finn pa se prav tako ne odreče nadležnim (in nepotrebnim) nenadnim skokom v kamero, pospremljenim z bučno glasbo. A v primerjavi s številnimi pozabljivimi in generičnimi mainstream grozljivkami je Smile 2 tudi v drugo prijetno presenečenje.