Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Ko je leta 2016 ljubitelje neodvisnih grozljivk navdušil ekstremni slasher Terrifier, v katerem je grozo in strah sejal zdaj že ikonični psihopatski klovn po imenu Art, je verjetno zelo malo ljudi predvidevalo, da bo film uspel tlakovati pot franšizi, ki bo uspela obdržati konsistenco tako na ravni stila kot vsebine. Nekateri filmski “moralisti” bi rekli, da je Terrifier serija filmov, ki se naslanjajo zgolj na groteskno nasilje in ostudno brutalnost, vendar bi bila takšna oznaka vse prej kot pravična. Že nadaljevanje Terrifier 2 je dokazalo, kaj pričujočo franšizo ločuje od klavnic tipa Saw in Final Destination; režiser in scenarist Damien Leone ne postreže zgolj z obilico pretiranega nasilja, ampak hkrati ustvari zanimivo zgodbo z napetim vzdušjem in dobro izrisanimi liki, ki so močno oddaljeni od tipičnih praznoglavih lepotcev in lepotic, za katere komaj čakamo, da se znajdejo na morilčevemu spisku žrtev. Terrifier 3 uspešno nadaljuje začrtano zgodbo o najstnici Sienni (odlična Lauren LaVera), ki skuša preboleti travmo zaradi bližnjega srečanja s klovnom Artom (zastrašujoče zabavni David Howard Thorton), v duhu prihajajočih božičnih praznikov pa se zdi, da je nevarnost iz preteklosti vendarle minila. Toda Art si nadane božičkov kostum in začne za seboj (spet) puščati goro trupel, gledalec pa si ob spremljanju ogabnega masakra hkrati zatiska oči kot tudi sili k temu, da ne bi počil od smeha. Terrifier 3 je idelna kombinacija ekstremnega gravža, črnega humorja in pristne človeške drame, ki nameni presenetljivo veliko časa osrednjemu liku Sienne (mimogrede; gre za enega od boljših filmskih ženskih likov v zadnjih letih) in njenemu boju z notranjimi demoni, Leone pa ob tem ne pozabi na grajenje neprijetne atmosfere in obilice kot struna napetih prizorov suspenza, ki je vse prej kot lenoben ali predvidljiv. Na ravni vsebine film resda ni pretirano izviren oz. se oklepa preverjetnih žanrskih vzorcev, hkrati pa včasih z nasiljem občutno pretirava, vendar pa je to nekaj, kar je od franšize Terrifier vedno moč pričakovati. Za ljubitelje prejšnjih dveh filmov skoraj obvezen ogled, za ostale pa verjetno obstajajo manj “ekstremni” slasherji.

Nekje proti koncu romana Ženska iz samopostrežne trgovine japonske pisateljice Sayake Murata, eden od osrednjih likov izlušči neprijetno filozofsko misel o tem, kako se svet od prazgodovine pa vse do današnjih dni v svojem bistvu ni preveč spremenil; še vedno smo priča močni družbeni razklanosti in obsesivnemu iskanju vseh mogočih sredstev, da bi lahko vsak izmed nas postal “normalen”, kar v prostem prevodu pomeni, da si moraš najti službo, ustvariti družino, poviti par otrok in vzdrževati status zadovoljnega in produktivnega člana družbe. Ženska iz samopostrežne trgovine je zgodba o človeku, ki mu ta status (še) ni uspelo doseči; Keiko Furukura je osamljena 36 – letna prodajalka v samopostrežni trgovini, ki jo že od malih nog spremlja strah pred dejstvom, da je drugačna. Svojo drugačnost skuša skriti s sprejetjem službe v trgovini, kjer se skozi leta redno menjava osebje, le ona pa ostaja na istem mestu in v očeh znancev, prijateljev in celo lastne družine čudakinja. Vendar pa se ji življenje spremeni, ko v službi spozna sicer odvratnega, lenobnega in arogantnega sodelavca, ki se po spletu okoliščin vseli v njeno majhno stanovanje, kar sproži cel kup neprijetnih govoric in drugih nevšečnosti.

Murata s svojim romanom izpostavlja trpko resničnost marsikatere ženske po tridesetih, ko družba od nje nezavedno pričakuje, da bo prevzela trojno vlogo karieristke, žene in matere, vsak njen korak pa mora služiti kot približek normalnosti, po kateri vsi “hrepenimo”. Roman, ki ga je moč prebrati na en mah, je napol satira in napol romantična komedija z bizarnimi zasuki, vendar pa je njen fokus predvsem na subtilnem slavljenju žensk, ki so pripravljene sprejeti ceno lastne svobode in ob pogledu na ogledalu videti nekaj, na kar so ponosne, pa četudi se družba s tem ne strinja. Skozi tekoč in berljiv jezik, odličen smisel za humor ter galerijo likov, ki jih tako ali drugače vedno srečujemo v vsakdanjem življenju, je Ženska iz samopostrežne trgovine simpatično in kratkočasno branje, ki bralce opomni na lasten položaj v svetu in kako tega ne smemo jemati za nekaj samoumevnega. Zaradi plemenitega pristopa do tematike in uravnotežene mere realizma in sentimentalizma lahko romanu odpustimo nekatere pomankljivosti kot so problematičen “romantični” zaplet, ki je preveč sproščen pri prikazu odkritega psihičnega nasilja nad glavno junakinjo ter zaključek, ki ga bo bralec uganil že po prvi tretjini.

Simpatični spomin na to, kako dragocen je lahko naš obstoj.