Posneti film brez dialogov je zahteven izziv za vsakega filmarja, saj mora ta zgodbo oz. sporočilo filma posredovati ne preko besed (kar bi bilo najbolj preprosto), ampak preko obrazne mimike, uporabe glasbe in drugih tehničnih sredstev, ki prevzamejo vlogo pripovedne niti. Ta pristop včasih rodi dobre rezultate kot v primeru uspešne ZF srhljivke A Quiet Place, se pa lahko zgodi tudi to, da dobre namene in ambicije dosežejo svoj cilj v zgolj napol dobri kondiciji, kar pa je izrazito pri filmu Azrael režiserja E.L. Katza. Brutalna grozljivka o preživetju se ponaša z zanimivo premiso; po nepojasnjeni kataklizmi na svetu živi zgolj peščica ljudi, ki se poskuša ubraniti pred demonskimi stvori, ki se hranijo s človeško krvjo in mesom. Med preživelimi sta tudi Azrael (Samara Weaving) in njen partner Kenan (Nathan Stewart – Jarrett), ki postaneta tarči gozdnega verskega kulta, ki goji prepričanje, da je govorjenje najhujši greh, zato si vsi njegovi člani s kirurškim posegom odstranijo glasilke. Zaplet filma je zelo preprost, mogoče bi celo rekli, da preveč preprost, kar nas pripelje do njegove glavne težave; odsotnost dialogov, ki je sicer dobrodošla in prinaša element pristnega suspenza, tokrat ne uspe nadomestiti zgodbe in njenih likov, ki ostajajo nedodelani in zaviti v predebelo meglo enigme. Gledalec se bo s težavo prebijal skozi film, ki ponudi premalo, da bi dogajanju dodal neko čustveno globino, kar je škoda, saj zaplet ponuja ogromno potenciala. Azrael sicer ni slab film, daleč od tega; odlična ekspresivna igra Weavingove, nemalo napetih prizorov, prepričljiva temačna atmosfera in nekaj dobrodošle nepredvidljivosti uspejo odtehtati občasno razvlečenost in plitkost vsebine. Končni rezultat je napeta in vzdušna grozljivka z nemalo neizkoriščenega potenciala.
