Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Leta 2020 je kanadski igralec Elliot Page, ki je (tedaj še kot ženska) zaslovel z vlogami v filmih kot sta Juno in Inception, širši javnosti razkril svojo transspolnost, kar je naletelo na mešane odzive javnosti, ki je po eni strani skušala delovati vključujoče in strpno, po drugi pa se nikakor ni uspela distancirati od tradicionalnega razumevanja spolov in transspolnost označila za duševno bolezen. S tega vidika je film Close to You britanskega režiserja in soscenarista Dominica Savaga še toliko bolj pomemben, saj ponuja dokaj intimen in prizemljen pogled na omenjeno družbeno tematiko, do katere večina ljudi še vedno goji zaničevalen odnos. Film spremlja transspolnika Sama, ki se po štirih letih odsotnosti vrne v rojstno mesto, da bi obiskala svojo družino, ki praznuje očetov rojstni dan, pred tem pa še na vlaku sreča svojo nekdanjo srednješolsko ljubezen in obuja spomine na enako lepo kot tudi težavno obdobje odraščanja. Close to You s svojim počasnim tempom, sprano fotografijo in naturalističnimi igralskimi predstavami (večina dialogo je bila improviziranih) deluje kot tih in nevsiljiv dokumentarni portret človeka, ki po mnogih letih neodoločnosti in strahu uspe izoblikovati svojo identiteto, vendar pa se izkaže, da določen del sveta na to spremembo nikoli ne bo docela pripravljen. In četudi se film vrti okoli transspolnosti, je zastavljen dokaj univerzalno in ga je moč interpretirati kot zgodbo o večnem konfliktu med posameznikom in družbo. Tovrstni pristop je vsekakor dobrodošel in poučen, srčika filma pa se skriva v dokaj čustvenem nastopu glavnega igralca, ki je ogromno črpal iz lastnih izkušenj in zgodbi dodal veliko iskrenosti in avtentičnosti. Navkljub dobrim namenom pa je Close to You razočaranje, saj pogosto tava v zaspani počasnosti in monotonem dogajanju, filmu pa ne pomagajo niti okorni dialogi, ki so očitno posledica slabo izpeljane improvizacije. Končni rezultat je film, ki bo gledalcu odprl vrata v svet transspolnosti, vendar pa je veliko vprašanje, če bo ob koncu pustil kakšen trajnejši vtis.

Igralka Zoey Kravitz se s svojim režijskim prvencem, psihološko srhljivko Blink Twice, pridružuje valu z maščevalnim feminističnim nabojem zaznamovanim filmom, ki so zrasli na pogorišču afer z vplivnim filmskim producentom Harveyjem Weinsteinom in predvsem pokojnim razvpitim vplivnežem in spolnim prestopnikom Jeffreyjem Epsteinom. Različico slednjega uteleša Channing Tatum v vlogi osramočenega miljarderja Slaterja Kinga, ki se po navalu obtožb zaradi (nikoli docela pojasnjenega) vala obtožb o neprimernem obnašanju zateče na zasebni otok. Ko na nekem gala večeru naleti na prikupni Frido in Jess, jima ponudi edinstveno priložnost za obisk otoka, na kar dvojica nemudoma privoli, toda že kmalu po prihodu postane jasno, da se za Kingovo medijsko spolirano podobo skesanega moža skriva nekaj zloveščega. Več kot očitno je, da skuša Kravitzova potegniti vzporednice z Epsteinovimi “deviškimi otroki” in večina gledalcev bo dokaj hitro ugotovila preobrat v zgodbi, še posebej zaradi elementov precej štorastega osnovnošolskega simbolizma ter niti malo všečno, zato pa toliko bolj zloveščo prezenco praktično vseh moških likov v filmu. Blink Twice je sicer kompetentno posnet film, ki uspe razkazati Kravitizine režijske potenciale, saj je lepo posnet, gledljiv, dobro odigran, dinamičen ter vključuje zadovoljivo mero humorja in suspenza. Toda za boljši rezultat bi režiserka potrebovala boljši scenarij, ki je tokrat sila povprečen in nedodelan; zatakne se že pri pomankljivem razvoju likov, ki niso pretirano zanimivi ali karizmatični, povrhu tega pa si Kravitzova vzame odločno preveč časa, da bi izpostavila preobrat, ki ga – kot že rečeno – lahko slutimo že po nekaj minutah. Nasploh se zdi, da je Blink Twice prej t.i. sproščen gospodinjski triler z redkimi trenutki šoka, medtem ko mu z vidika družbenega komentarja in satirične ostrine zmanjka sape. Končni rezultat je neškodljiv, vendar pozabljiv triler, ki pa pokaže dovolj potenciala za nadaljni razvoj Kravitzine režijske kariere.