Igrišča ne damo (2024)

Rating: 6 out of 10.

Mladinska drama Igrišča ne damo, sicer najnovejši celovečerec režiserja Klemna Dvornika, se tematsko naslanja na aktualno problematiko upora družbeno ozaveščenih mladih zoper generacije ciničnih in arogantnih odraslih, ki so v želji po dobičku in hitrem ugodju pripravljeni poteptati prihodnost našega planeta. Dvornikov film ta upor omeji na majhno skejtersko igrišče v Ljubljani, kateremu grozi rušenje, saj želi gradbeno podjetje na tem območju zgraditi parkirišče za avtomobila. Skupina dvanajsletnih skejterjev, ki jim igrišče predstavlja drugi dom, se s pomočjo zadržane Alme, katere oče je zaposlen v omenjenem gradbenem podjetju, odloči za aktiven upor zoper rušenje, vendar ima na voljo zgolj teden dni časa. Igrišča ne damo prinaša navdihujoče sporočilo o moči družbenega aktivizma mladih, ki predstavlja edino upanje za prihodnost planeta, pri tem pa se povečini premetno izogne pedagoškemu moraliziranju in sentimentalnosti, kar je vsekakor pravilen pristop za nagovarjanje mlajših generacij. Dvornikov film, zaznamovan z duhom TikToka, urbanega hip hopa in skejtanja je tehnično izpiljen in dobro odigran; pri slednjem velja pohvaliti mlade igralce, ki se zelo dobro znajdejo v svojih vlogah, pa četudi ji film ne daje veliko možnosti, da bi iz svojih likov ustvarili kaj več kot like s komaj kaj osebnosti. In tu trčimo ob prvi večji problem Dvornikovega filma; navkljub poglobljenemu sporočilu je film kot tak presenetljivo plitek in nedodelan, saj si ne vzame čas, da bi bodisi razvil svoje like ali pa ustvaril bolj dramatičen zaplet, kar je še posebej razvidno v zaključku, ki skuša delovati emocionalno, vendar pa je izpeljan tako naivno in osladno, da celotnemu dogajanju odvzame kakršnokoli relavantnost. Še bolj moteče pa je to, da je Igrišča ne damo preveč resen in skoraj oropan sproščenosti in duhovitosti, ki sta pri mladinskih filmih nujna, zato na več mestih izpade preveč duhomorno in celo dolgočasno. Dvornikov film ima vsekako dobre namene in režiserju se pozna obrtniška spretnost, vendar pa je težko reči, da bo pri mlajših gledalcih pustil trajnejši vtis.

Beetlejuice (1988)

Rating: 10 out of 10.

Tim Burton je ob začetku svoje kariere v prvi polovici 80. let veljal za filmskega ekscentrika, ki se ni odrekal svoji burni domišljiji in prav posebnemu smislu za humor, ki tiči nekje med črno komedijo in groteskno. Nekatere omenjene adute je že prikazal v svojem režijskem prvencu, odštekani komediji zmešnjav Pee Wee’s Big Adventure, vendar pa je ta predstavljal generalko za naslednji celovečerni podvig, ki ga je (vsaj za nekaj časa) ustoličil za kralja prikupno čudaškega. Govora je seveda o fantazijski črnohumorni grozljivki Beetlejuice, v katerem se je Burton domiselno poigral s konceptom življenja po smrti in ustvaril skorajda parodično različico klasične zgodbe o duhovih; glavna junaka filma sta namreč nedavno preminuli par Barbara in Adam (izvrstna Geena Davis in Alec Baldwin), ki sta obsojena na mučno posmrtno življenje v njuni nekdanji hiši, katera je prodana premožni (in pričakovano pohlepni) družini Deetz. Nezadovoljna nad novimi lastniki, se jih Barbara in Adam odločita nagnati iz hiše, pri tem pa jima pomoč ponudi diabolični, anarhistični, vulgarni in razigrani “bio-izganjalec” Betelgeuse oz. Beetlejuice (Michael Keaton v svoji življenjski vlogi), dogajanje pa še dodatno zaplete mlada čudakinja Lydia Deetz (očarljiva Winona Ryder), ki edina uspe komunicirati s pokojnim parom. Brez kančka dvoma lahko rečemo, da je Beetlejuice na samem vrhu Burtonovih najboljših filmov; njegova zmožnost kombinacije presenetljivo ostrega humorja, simpatičnega gnusa in ganljive gotske fantazije je presunljiva in filmu dopušča ogromno kreativnosti in parodične rekonstrukcije zgodb o duhovih. Film je obenem zaznamovan s čudovito in unikatno scenografijo, živahnim tempom, nepredvidljivo in duhovigo zgodbo zimzeleno glasbo Dannyja Elfmana, posrečenimi gagi in vrhunsko fizično komedijo. Beetlejuice je tako ena najbolj posrečenih, unikatnih in kreativnih komedij vseh časov, hkrati pa tudi nesporna filmska klasika 80. let.