Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Za marsikaterega otroka, ki je odraščal v 90. letih, televizija ni predstavljala zgolj vir zabave, ampak tudi krajši pobeg od resničnosti v svet, kjer se je vsaj za nekaj minut zdelo, da so vse stvari postavljene na pravo mesto in da za vsako težavo obstaja preprosta rešitev. Takšen način življenja je seveda prinašal tudi slabosti kot so zasvojenost z buljenjem v ekran, postopna izguba stika z realnostjo ter odtujena medosebna komunikacija. Ameriška režiserka Jane Schoenburn se je omenjenih tematik dotaknila z izvrstno eksperimentalno srhljivko We Are All Going To The World’s Fair iz leta 2019, njeno duhovno nadgradnjo pa predstavlja režiserkin najnovejši celovečerec, psihološka grozljivka I Saw the TV Glow. Film prikaže več desetletij trajajoče nenavadno prijateljstvo med vase zaprtim Owenom (Justice Smith) in lezbično upornico Maddy (Brigette Lundy-Paine), ki ju poveže zanimanje za televizijsko nadaljevanko The Pink Opaque o dveh najstnicah, povezanih preko telepatskih sposobnosti. Njuno religiozno spremljanje serije ju sicer čustveno poveže, toda oba sta še vedno ujetnika svojega bridkega vsakdana, vse dokler Maddy na lepem ne izgine, sočasno pa je tudi serija nenadoma ukinjena. Vrsto let kasneje pa se Maddy znova pojavi in zaupa Owenu, da je ves ta čas živela v resničnosti njune priljubljene nadaljevanke. I Saw the TV Glow vključuje elemente grozljivke, vendar pri gledalcu bolj kot strah zbuja žalost, saj gre za zgodbo o tragičnih posledicah osamljenosti, nezmožnosti čustvenega odraščanja ter zavedanja lastne identitete. Schoenburnin film ima resda skromno zgodbo, ki bi si zaslužila še dodaten odtenek, vendar je kljub temu vzdušno potovanje skozi enigmatičen čudaški svet, dopolnjen z izpiljeno minimalistično vizualno podobo, čudovitim izborom glasbe, ki večkrat prevzame vlogo pripovedovalca ter melanholičnim vzdušjem, kombinacija vsega tega pa prepričljivo in nemanipulativno zaigra na gledalčeve emocije. Seveda pa vse to ne bi bilo možno brez izvrstnih igralskih predstav, ki postrežejo z idealno kombinacijo zasanjanosti in otožnosti. I Saw the TV Glow je brez kančka dvoma eden najmočnejših emocionalnih filmov letošnjega leta.

Življenje je včasih zapleteno tudi brez dramatičnih dogodkov, ki posameznika stresejo do kosti in v takšnem duhu mine romantična komična drama Am I Ok?, sicer celovečerni prvenec režiserke Tig Novaro. Film, ki je premiero doživel leta 2022 na Sundance festivalu, šele dve leti kasneje pa je postal tudi širše dostopen, spremlja najboljši prijateljici Lucy (Dakota Johnson) in Jane (Sonoya Mizuno), ki sta zaposleni kot receptorki v zdravilišču in si delita marsikatero skrivnosti, le ene ne; Lucy, ki je že vrsto let samska in za razliko od Jane ne najde srečo v ljubezni, neke pijanske noči prizna Jane, da je nekoč poljubila dekle in da je morebiti lezbijka. S tem naključnim priznanjem se prijateljici odpravita na pot zmedenega samoodkrivanja, vse skupaj pa še dodatno pretrese novica, da se mora Jane v okviru službenega napredovanja s partnerjem preseliti v London. Am I Ok? je podobno kot glavna junakinja Lucy prikupno ekscentričen film, ki spominja na zlato obdobje nevrotičnih komedij Woodyja Allena; Johnsonova v eni od svojih najboljših vlog prikupno ujame strah in negotovost milenijcev v zgodnjih 30. letih, ko njihovo odraščanje obtiči med realnostjo družbenih omrežij in pogovori o megleni prihodnosti. Novarova tematike izgubljenosti v času, samoodkrivanja in sprejemanja lastne drugačnosti prikaže na topel in očarljiv način, z obilico vsakdanjega humorja in pikrih dialogov, dogajanje pa teče mimo gledalca kot mirna reka. In ravno v tem nekonfliktnem in toplem pristopu se hkrati skriva največji problem pričujočega filma; Am I Ok? nima dovolj močnega zapleta, da bi ves čas ohranjal gledalčevo pozornost, nekateri najpomembnejši deli zgodbe pa so prikazani precej neizrazito, kar je verjetno režiserkin namen, toda filmu navkljub temu ne bi škodilo nekaj več dramatičnosti, saj se dotika pomembnih tematik, ki običajno gledalca ob nastopu odjavne špice pripeljejo do čustvene katarze. Tega tokrat ni na spregled; ko se film konča, gledalcu vsekakor ni žal, da ga je videl, toda hkrati ne bo imel veliko razlogov, da bi se še kdaj k njemu vrnil. Am I Ok? je naslovu primer “okej” film. Film, ki je enako močno očarljiv kot tudi pozabljiv.