“Tenis je kot razmerje, kjer morata za zmago tekmovalca poznati drug drugega,” v nekem trenutku izjavi nekdanja ameriška teniška šampionka Tashi Duncan (Zendaya), ki po spletu okoliščin obtiči v nenavadnem ljubezenskem trikotniku med dvema obetavnima mladima tenisačema (in najboljšima prijateljema) Partickom in Artom. Športno igrišče kot poligon za ljubezenske razprtije predstavlja osrednji motiv seksi športne komične drame Challengers, najnovejšega celovečerca italijanskega mojstra Luca Guadagnina, ki se je po krajšem izletu v vode art-house grozljivk z mojstrovinama Suspira in Bones and All, vrnil v bolj komercialno všečne vode z univerzalno zgodbo o zapletenih medčloveških odnosih ter žgečkljivi povezavi med športom in seksom. Guadagnino, ki mu erotika v filmih nikoli ni bila tuja, je tokrat nesramno neposreden in se s kamero ustavlja na preznojenih vročih telesih, hetero in homoerotičnem simbolizmu ter nagajivih dialogih, v katerih je preko likov moč začutiti enako strast do znojenja na teniškem igrišču kot tudi do vroče posteljne zabave. Morebiti se vse to sliši kot material za ceneno romantično komedijo, toda Guadagnino je preveč eleganten in prebrisan filmar, da bi dopustil, da Challengers postane pozabljivo razvedrilo in nekoliko klišejskem zapletu z ljubezenskim trikotnikom doda ogromno prefinjeno zlobnega humorja, simpatično kompleksne like, mamljivo (četudi nekoliko prepogosto uporabljeno) elektronsko glasbo in presenetljivo veliko mero psihološke poglobljenosti. Za slednje se je treba zahvaliti tudi odlični igralski zasedbi, kjer se poleg presentljivo dobre Zendaye izvrstno znajdeta tudi Mike Faist in Josh O’Connor. Četudi ga ne moremo uvrstiti med Guadagninove presežke, je Challengers vzdušen in zabaven film, ki pokaže, da gresta tenis in seks zelo dobro skupaj.