Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Podžanr grozljivk, imenovan najdeni posnetki, bo zaradi svoje speficičnosti vedno močno delil občinstvo in uspeh večine tovrstnih filmov leži na gledalčevi toleranci do omenjenega žanra. Dober primer takšnega filma je imitacija izgubljenega posnetka in lažnega dokumentarca The Lost Footage of Leah Sullivan, ki je točno tisto, kar naslov obljublja; dobrih 80 minut dolg kolaž posnetkov, najdenih na spominski kartici kamere v lasti ambiciozne študentke novinarstva, ki se vrne v svoje rojstno mesto, da bi raziskala ozadje družinskega pokola, ki že več kot tri desetletja ostaja nerazrešen. Pri tem se spoprijatelji z lokalnim policistom, intervjuja ljudi, ki so bili na tak ali drugačen način povezani z umorjenimi člani družine in nenazadnje tudi obišče prizorišče pokola, kjer naj bi celo strašilo. Sodeč po okvirnem zapletu bi The Lost Footage of Leah Sullivan težko označili za izviren film in deloma to tudi drži, vendar pa se njegova moč skriva ravno v svoji preprostosti in rahli formulaičnosti. Z drugimi besedami; pričujoči film resda imitra elemente marsikatere grozljivke, vendar to počne na kompetenten in zanimiv način, saj predstavi všečen lik študentke Leah (prikupna Anna Stromberg) in zgodbo razvija z ravno pravšnjim tempom, da gledalca venomer drži v napetosti, hkrati pa vse do zadnje sekunde ne poveže vseh niti (če smo iskreni, jih sploh ne, vendar ta skrivnostnost ni moteča) in ne pretirava s cenenimi poskusi strašenja. Slednji so skozi film dokaj skrbno porazdeljeni in nikoli ne izpadejo moteče, temačna atmosfera in dobra uporaba tresoče kamere pa poskrbita za še večji suspenz, ki ga lahko ustvarijo samo filmi z “najdenimi posnetki”. The Lost Footage of Leah Sullivan ni ravno presežek in ima svoj delež napak (predvsem to, da se veliko ključnih prizorov odvije v popolni temi in tako gledalec ne vidi ničesar zanimivega), vendar pa je za ljubitelje filmov z najdenimi posnetki (skoraj) obvezen ogled.

Zgodbe iz kostanjevih gozdov (2019) | BSF - Baza slovenskih filmov

Kostanjevi gozdovi v naslovu celovečernega prvenca Gregorja Božiča opisujejo Benečijo, predel na jugoslovansko-italijanski meji, ki je bil po koncu druge svetovne vojne prepuščen počasnemu umiranju; zaradi revščine in političnih napetostih je mnogo prebivalcev ta predel zapustilo in iskalo srečo v tujino, tistim, ki so ostali, pa je posvečen pričujoči film. Božičeva poetična drama, ki se poslužuje tudi elementov pravljičnega nadrealizma, spremlja dva posameznika starejše in mlajše generacije, ki se znajdeta pred težko življenjsko preizkušnjo; stikaški mlinar (Massimo de Francovich) se sooča z naglim umiranjem svoje žene, medtem ko Marta (Ivana Roščić), zadnja obiralka kostanjev, sanjari o tem, da bi zapustila vse bolj revno in depresivno okolje Benečije in poiskala srečo na drugi strani oceana. Usodi glavnih junakov se prepletata in preko njiju Božič s tenkočutno občutljivostjo naslika ganljiv, pretresljiv in ponekod celo duhovit potret pozabljenih krajev, katerih – kot izjavi eden od likov v filmu – čez sto let najverjetneje nihče več ne bo spomnil. Zgodbe iz kostanjevih gozdov je s svojim liričnim pripovednim tokom in močnim zanašanjem na simbolizem zasnovan kot filmska pravljica s presunljivo vizualno podobo, ganljivo glasbeno podlago, naravnimi igralskimi predstavami (pohvalno je, da je Božič v filmu ohranil dialekt omenjenih krajev) in zasanjanim tempom, ki blagodejno deluje na gledalca, saj ga za slabih 80 minut odpelje v svet brez meja in ideologij, Božičeva poglobljena meditacija o smrti, upanju in krivdi pa hkrati poskrbi, da film funkcionira ne zgolj kot plemenit spomenik Benečiji, ampak praktično vsakemu kraju, ki je nažalost obsojen na pozabo. Zgodbe iz kostanjevih gozdov so neprecenljiva filmska pesem, zaradi katere bo Benečija ostala večna.