Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Debate o tem, da je svetovne populacije preveč in da bo to posledično vodilo v izbruh svetovne krize, so aktualne že lep čas in omenjeni strah pred temačno prihodnostjo, ko se bomo morali odločiti med nami in našim planetom, predstavlja glavni motiv satirične srhljivke Humane, sicer celovečernega prvenca Caitlin Cronenberg, sicer hčerke legendarnega Davida Cronenberga. Film je postavljen v bližnjo prihodnost, ko svet prizadane globalni ekonomski kolaps, ki svetovne voditelje prisili k sklenitvi ekstremnega ukrepa v obliki ustanovitve programa za prostovoljno evtanazijo, kjer izbrani posameznik privoli v lastno smrt, medtem ko mu vlada v zameno odobri finančno preskrbljenost njegovih bližnjih. In to odločitev sprejme tudi glavar premožne družine York (Peter Gallagher), ki na večer smrti zbere odtujene člane svoje družine, vendar pa sprva sproščena večerja izbruhne v nasilje ter krvav boj za preživetje. Humane prepleta elemente družinske drame in psihološkega trilerja, hkrati pa zgodbo začini z močnim satiričnim nabojem in preko izrazito črnega humorja servira vse prej kot eleganten portret disfunkcionalne družine, katere člani v času krize pokažejo svojo sebično in egocentrično naravo. Cronenbergova uspe z morbidnim smislom za humor in presenetljivo visoko mero suspenza gledalca nemudoma posrkati v dogajanje, kjer mu sicer ne bo ravno mar za precej enodimenzionalne like, vendar pa se v njihovem zahrbtnem boju, da bi sami sebi rešili kožo, skriva neskončen vir pokvarjene zabave. Humane ima na svoji strani odlične igralske predstave, zanimiv koncept in ponekod udaren družbeni komentar, vendar pa je hkrati poln začetniških napak kot so pomanjkanje pravega vzdušja, že omenjeni premalo razviti liki in povprečna vizualna podoba filma. Navkljub temu je Humane več kot spodoben prvi poskus filmarke, ki se bo – upajmo – v prihodnje bolje izučila v svoji obrti.

Mitja Okorn, ki se je z leti uveljavil bolj na mednarodnem kot domačem tržišču, je pred dvema desetletjema prodrl na domače neodvisno filmsko sceno s celovečernim prvencem, akcijsko črno komedijo Tu pa tam, ki jo je posnel praktično z lastnimi sredstvi, hkrati pa so film zavrnili vrteti na vidnejših slovenskih festivalih, kar pa Okorna še dodatno motiviralo, da je film (znova) sam poslal v kinematografe in dosegel več kot solidnih 25 tisoč gledalcev. Za film neodvisne produkcije je to vsekakor pohvale vreden dosežek, pa vendar se je treba vprašati, če je pričujoči film bil deležen uspeha zaradi dejanske kvalitete filma ali prej prebrisanega marketinga, kjer je Okorn dobesedno okupiral vsako pogovorno oddajo, šov in “veselico” ter vabil gledalce v kino pod pretvezo, da se je režiserju zaradi zavrnitev s strani filmske “elite” zgodila huda krivica. V večini primerov bi se lahko postavili na stran režiserja, toda Tu pa tam je film, kjer je ignoranco festivalov mogoče razumeti; gre namreč za precej neizviren, predvidljiv in generičen izdelek, ki površno kopira estetiko filmov Quentina Tarantina in Guya Ritchija, ne da bi povsem razumel, kaj je njune klasike naredilo večne. Že okvirni zaplet je reciklaža praktično vsakega urbanega kriminalnega trilerja; skupina zgub iz razvpitega “Kranjsterdama” si od lokalnega kriminalca izposodi ogromno vsoto denarja, katero po hitrem postopku pokuri, nato pa ima na voljo samo teden dni časa, da jo vrne. Tudi če pustimo neizvirno vsebino na strani, je Okornov film na vseh nivojih rahlo spolirana različica domačih videoposnetkov, ki se vrtijo na zabavah ob ekcesnem uživanju alkohola in drog. Lesene igralske predstave, cel kup slabih šal, enodimenzionalni liki in zelo očitna vsebinska brezciljnost je nekaj, kar ni moč odpraviti z izgovorom, da si imel na voljo zelo malo denarja. Tu pa tam je film, ki tudi z večjim proračunom ne bi štrlel iz povprečja, saj izdelek ne poganja strast do filma, ampak prej Okornov ego, da bi “zagamani slovenski filmski sceni” dokazal, da lahko posname celovečerec za množice. In več kot trepljanje po rami za vztrajanje si ta film ne zasluži.