Nightwatch (1994)

Rating: 7.5 out of 10.

Delo v mrtvašnici je poklic, ki ga marsikdo izmed nas ne bi nikoli sprejel že zaradi same morbidne lokacije, neprijetne tišine in vse prej kot sproščujoče “družbe” človeških trupel. Toda vse to ne zmoti študenta prava Martina (Nikolaj Coster Waldau), ki sprejme službo nočnega varnostnika na inštitutu za forenzično medicino, saj je prepričan, da mu bosta mir in tišina v nočnih urah ponudila več možnosti za zbrano učenje. Toda ko mesto Copenhagen začnejo pretresati umori okrutnega serijskega morilca, se na hodnikih mrtvašnice začnejo odvijati bizarne stvari, ki Martina spravijo na rob obupa, z izgubo razsodnosti pa tudi pristane glavni osumljenec policije. Danska psihološka srhljivka Nightwatch je odličen primer filma, ki maksimalno dobro izkoristi potencial, ki ga nudi morbidno okolje mrtvašnic (kot zanimivost; režiser Ole Bornedal je idejo za film dobil med obiskom mrtvašnica, kjer je – po lastnih besedah – bilo vzdušja enako srhljivo kot tudi čudovito) in prepriča gledalca z vrhunsko temačno atmosfero, dobrim občutkom za suspenz in elegantnim izogibanjem žanrskim klišejem. Pohvalno je tudi to, da si Bornedal vzame veliko časa za potrpežljiv razvoj zgodbe in se bolj kot na šokantne preobrate ter akcijo zanaša na vzdušje in grozo, ki je očem (vsaj v prvi polovici filma) nevidna in zgolj zlovešče prisotna v ozračju. Četudi končni preobrat ni sila presenetljiv in film venomer lovi ravnotežje med artističnim in komercialnim, je Nightwatch eden boljših psiholoških trilerjev 90. let, ki tudi po 30. letih ne izgublja na kreativnosti in suspenzu.

Unfrosted (2024)

Rating: 3 out of 10.

Jerry Seinfeld pripada zdaj že starejši generacijo “boomer” komikov, ki so zadnja leta bolj kot po svojem delu znani po pogostih javnih prepirih o tem, da sta ekstremna politična korektnost in buditeljska kultura uničili sodobno komedijo. A če sodimo po napol biografski komediji Unfrosted, katero je Seinfeld režiral, spisal, produciral in v njej odigral tudi glavno vlogo, se zdi, da je morebiti on sam postal relikvija obdobja, katerega se nostalgično oklepa in ironično hkrati potrjuje, da je (predvsem na vsebinski ravni) precej zastarel komik. Film, ki delno temelji na resnični zgodbi o rivalstvu med podjetjema Kellog’s in Post, ki v zgodnjih 60. letih tekmujeta, kdo bo prej dostavi najbolj okusen jutranji prigrizek, je namreč zmedena, brezciljna in le rekdokdaj dejansko smešna zbirka napol razvitih skečev, ki se razvijejo iz dobesedno ničesar in tam tudi poniknejo. Film bi po eni strani rad bil satira, vendar je za to premalo domiseln, po drugi strani pa odštekana komedija zmešnjav, ki pa je tako kreativno lena, da je že kar žaljivo. Resda je impresivno, da je Seinfeld v filmu uspel zvabiti celo vojsko talentiranih imen kot so Mellisa McCarthy, Bill Burr, Hugh Grant, Jon Hamm, Christan Slater in Amy Schumer, vendar ta sama po sebi ne morejo prinesti dobrih rezultatov, če jim je v roke podan slabo spisan scenarij s enodimenzionalnimi liki, neizstopajočo vizualno podobo in prisiljenimi šalami, ki bi že v 90. letih delovale zastarelo in dolgočasno. S tem pa je potrebno izpostaviti še en hud problem s filmom Unfrosted; zakaj je njegov okrivni zaplet rivalstvo v industriji priprave jutranjih prigrizkov? Glede na to, da film niti približno ne sledi resničnim dogodkom in si skoraj večino dogajanja izmisli, ni povsem razumljivo, zakaj se je Seinfeld sploh oklepal omenjenega resničnega rivalstva. Če se ravnamo po naslovu filma, bi Seinfeldov patetični poskus družbene relavance moral ostati zamrznjen globoko pod ledom.