Točkovi (1998)

Rating: 8 out of 10.

Točkovi je eden od verjetno edinih srbskih filmov, pri katerem se čuti neposreden vpliv kultnega ameriškega filmarja Quentina Tarantina, ki je v drugi polovici 90. let s tedaj že klasikama Reservoir Dogs in Pulp Fiction dodobra pretresel svet sedme umetnosti in s svojo unikatno kombinacijo humorja in brutalnega nasilja vplival na cele generacije filmarjev, ki so na tak ali drugačen način skušali posnemati njegov slog. Mednje očitno spada tudi srbski režiser in scenarist Djordje Milosavljević, ki se s Točkovi resda poslužuje nekaterih trikov, značilnih za Tarantinove filme, vendar pa hkrati ne izpade kot njihova brezsramna in nedomiselna kopija. Zgodba filma predstavi sicer znano situacijo, ko se nedolžen človek znajde na napačnem kraju ob napačnem času; Nemanja se odloči obiskati očeta, vendar ga na poti doleti huda nevihta, zato se je prisiljen zateči v manjši obcestni motel, ki pa je poln ekscentričnih čudakov, prevarantov, malih kriminalcev in celo psihopatskih morilcev. Ena od velikih prednosti filma je balkanski smisel za humor, ki se presunljivo dobro zlije s Tarantinom, ne da bi gledalec ob tem dobil občutek, da Milosavljević čezlužniške mojstra zgolj lenobno kopira. Točkovi je ekonomičen, napet, duhovit in po balkansko absurden triler, ki se odvije na skoraj eni sami lokaciji in “oborožen” s prvorazredno igralsko zasedbo, kjer med drugim zasijejo legende jugoslovanskega / balkanskega filma Nikola Kojo, Anica Dobra, Bogdan Diklić in starosta Ljubiša Šamardžić. Živahen tempo, presenetljivo visoka mera suspenza, smeh in solze, brutalno in absurdno nasilje ter pikri dialogi skupaj ustvarijo enega najbolj edinstvenih balkanskih filmov 90. let, ki si zasluži mnogo več pozornosti.

Hotel (2004)

Eden najtežjih podžanrov filmskih grozljivk je tisti, ki groze ne posreduje preko nečesa, kar vidimo, ampak tistega, kar je našim očem skrito. Kako obdržati gledalčevo pozornost navkljub temu, da mu tistega, kar bi ga moralo prestrašiti, nočeš / ne moreš pokazati? Nekateri filmi so ta pristop odlično izkoristili kot npr. mikroproračunska klasika The Blair Witch Project in na podoben način se svoje zgodbe in likov loteva tudi nemška srhljivka Hotel režiserke in scenaristke Jessice Hausner, ki bo najverjetneje našla enako število tistih, ki bodo občudovali njeno drzno artistično vzdušje kot tistih, ki bodo v tem pristopu videli zgolj pretenciozno zapravljanje gledalčevega časa. V filmu, ki traja slabo uro in 15 minut, spremljamo mlado Irene (Franziska Weisz), ki sprejme službo receptorke v podeželskem hotelu, kjer je pred kratkim ena od uslužbenk izginila neznano kam. Med opravljanjem rutinskih opravil in navezovanjem stikov z ostalimi uslužbenci pa Irene odkrije, da se v bližini hotela nahaja skrivnostna jama, ki naj bi bila povezana z legendo o lokalni čarovnici. Hausnerjeva je film pred uradno premiero na festivalu v Cannesu strukturirala kot uganko brez odgovora oz. kot film, kjer je intepretacija dogajanja popolnoma prepuščena gledalčevi domišljiji. In kot že rečeno; ta pristop je tvegan, vendar po svoje dobrodošel in do določene mere filmu Hotel uspe ohraniti zadovoljivo mero privlačne enigmatičnosti, še posebej po zaslugi vzdušne atmosfere in potrpežljivega tempa, zaradi katerega vse do konca ni povsem jasno, v katero smer bo film krenil. Navkljub temu pa je gre žal za film, ki bi bolje funkcioniral kot kratkometražni izdelek; zgodba je namreč na več mestih razvlečena in napolnjena z raznimi mašili, prav tako pa ji primanjkuje konkretnih strašljivih trenutkov in tako kot glavna junakinja tava v temi, ki je s svojo vsebinsko nedorečenostjo prej nadležna kot pa zlovešča. Hotel je film s pešico dobrih trenutkov, vendar so ti zadušeni pod težo pomanjkanja fokusa in jasne orientacije.

Ocena

Rating: 3 out of 5.