Točkovi je eden od verjetno edinih srbskih filmov, pri katerem se čuti neposreden vpliv kultnega ameriškega filmarja Quentina Tarantina, ki je v drugi polovici 90. let s tedaj že klasikama Reservoir Dogs in Pulp Fiction dodobra pretresel svet sedme umetnosti in s svojo unikatno kombinacijo humorja in brutalnega nasilja vplival na cele generacije filmarjev, ki so na tak ali drugačen način skušali posnemati njegov slog. Mednje očitno spada tudi srbski režiser in scenarist Djordje Milosavljević, ki se s Točkovi resda poslužuje nekaterih trikov, značilnih za Tarantinove filme, vendar pa hkrati ne izpade kot njihova brezsramna in nedomiselna kopija. Zgodba filma predstavi sicer znano situacijo, ko se nedolžen človek znajde na napačnem kraju ob napačnem času; Nemanja se odloči obiskati očeta, vendar ga na poti doleti huda nevihta, zato se je prisiljen zateči v manjši obcestni motel, ki pa je poln ekscentričnih čudakov, prevarantov, malih kriminalcev in celo psihopatskih morilcev. Ena od velikih prednosti filma je balkanski smisel za humor, ki se presunljivo dobro zlije s Tarantinom, ne da bi gledalec ob tem dobil občutek, da Milosavljević čezlužniške mojstra zgolj lenobno kopira. Točkovi je ekonomičen, napet, duhovit in po balkansko absurden triler, ki se odvije na skoraj eni sami lokaciji in “oborožen” s prvorazredno igralsko zasedbo, kjer med drugim zasijejo legende jugoslovanskega / balkanskega filma Nikola Kojo, Anica Dobra, Bogdan Diklić in starosta Ljubiša Šamardžić. Živahen tempo, presenetljivo visoka mera suspenza, smeh in solze, brutalno in absurdno nasilje ter pikri dialogi skupaj ustvarijo enega najbolj edinstvenih balkanskih filmov 90. let, ki si zasluži mnogo več pozornosti.
