Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Smo potrebovali prezgodbo legendarne okultne grozljivke The Omen? Seveda ne. Toda čezlužniki se v svojem hudem pomanjkanju dobrih idej vse pogosteje zatekajo k predzgodbam filmov s kultnim statusom, da bi na račun njihove slave na hitro zaslužili. The First Omen se tako odvija nekaj let pred prvim delom in spremlja zgodbo mlade bodoče nune Margareth, ki prispe v Rim, da bi sprejela svete zaobljube, vendar med opravljanjem dela vzgojiteljice v sirotišnici naveže stik s problematično najstnico in starejšim duhovnikom, ki ji zaupa, da se za zidovi sirotišnice odvija strašljiva zarota, povezana z bodočim rojstvom antikrista. Film je režirala in spisala Arkasha Stevenson in predstavlja njen celovečerni prvenec, ki v zgodbo o rojstvu hudičevega otroka vnese elemente družbene kritike in feminizma, saj film na več mestih problematizira vprašljive vzgojne metode katoliške cerkve pri mlajših ženskah, ki ne sledijo strogo krščanskim zapovedim, z zanašanjem na resnične proteste borcev za človekove pravice, ki so v 70. letih preplavili rimske ulice, pa film izpostavi tudi ideološka nasprotja med tradicionalno cerkvijo in vse bolj liberalno generacijo mladih, ki so cerkvi obrnili hrbet. The First Omen za žanr grozljivke zelo ambiciozen film, ki raziskuje cel kup še dandanes družbeno relavantnih vprašanj, vendar pa je hkrati tudi eden redkih, ki svoje potencialne maksimalno izkoristi. The First Omen namreč ni zgolj spoštljiv poklon klasiki iz 70. let, ampak izredno napeta in vzdušna strašljivka, ki služit kot vzoren primer tega, kako ustvariti predzgodbo slavnega filma na pravilen način. Namesto zatekanja k cenenim trikom in pretirani uporabi posebnih učinkov se film posveča potrpežljivemu razvoju zgodbe in zanimivih likov (še posebej Margareth, ki jo odlično odigra Nell Tiger Free), hkrati pa s temačno atmosfero ohranja zlovešči duh izvirnika in – kar bi pri grozljivkah sicer moralo biti pravilo – gledalca večkrat prestraši do kosti. Četudi se film ne more docela odreči nekaterim klišejem in predvidljivemu končnemu preobratu, je v primerjavi z ostalo klavrno konkurenco The First Omen ena boljših filmskih predzgodb vseh časov.

Knox Goes Away je drugi režijski projekt igralca Michaela Keatona po neo-noir trilerju The Merry Gentleman iz leta 2008 in tudi tokrat kombinira se Keaton poigrava z elementi žanrov staromodne kriminalke in karakterne drame. Naslovni junak Knox je najeti morilec, ki že vrsto let živi daleč stran od odtujenih žene in sina, edino družbo v življenju pa mu predstavlja emigrantka Annie, s katero deli svojo ljubezen do knjig. A ko mu zdravniki postavi diagnozo hitro napredujoče oblike alzheimerjeve bolezni, se Knox odloči za upokojitev, vendar pa je pot do tja vse prej kot enostavna; najprej zamoči svoj zadnji posel in ponesreči ubije partnerja, potem pa se mu še na vratih prikaže sin s prošnjo, da bi Knox poiskal in ubil posiljevalca njegove mladoletne hčerke. Kot je bilo že omenjeno, je Knox Goes Away starošolska kriminalka za bolj “odraslo” občinstvo, medtem ko bo mlajšim gledalcem najverjetneje dolgočasna in nevznemirljiva, saj Keaton bolj kot na akcijo in hitre preobrate računa na počasen razvoj psihološkega portreta glavnega junaka in elegično vzdušje, kjer nekdanji gangster zaradi strašne bolezni postopoma izgublja stik s samim seboj, zato skuša v dirki s časom popraviti tisto, kar se sploh še zmore popraviti. S tega vidika je film uspešen; Keaton odlično upodobi kriminalca na življenjskem razpotju, hkrati pa ohrani spodoben nivo suspenza in zanimivih preobratov, ki delajo zgodbo bolj moralno kompleksno. Knox Goes Away resda trpi za razvlečenostjo in neizrazitim stilom, kar filmu daje preveč generičnosti, toda še vedno gre za gledljiv in kratkočasen krimič za zahtevnejšo publiko.