Ogleda ZF psihološke drame Spaceman se je moč veseliti že zaradi tega, ker gre po dolgem času znova za film, v katerem komik Adam Sandler razkaže svoj presenetljivo dober občutek za bolj resno oz. dramatično igralsko predstavo, kar smo gledalci sicer že lahko videli v mojstrovini bratov Safdie Uncut Gems. Sandler je češki astronavt Jakub, ki se nahaja na misiji v vesolju, da bi raziskal nenavadnega medzvezdnega oblaka v bližini planeta Jupiter. Po šestih mesecih skorajšnje osamitve začne Jakub doživljati hudo eksistencialno krizo, ki jo je med drugim povzročil tudi negotov zakon z visoko nosečo in vse bolj nezadovoljno ženo Lenko (Carey Mulligan). Povrhu tega pa začne Jakub iznenada komunicirati z velikanskim pajkom Hanušom (glas mu je posodil Paul Dano), ki mu želi pomagati pri razreševanju osebnih težav ter odkrivanju mučnih spominov iz travmatične preteklosti. Na površju ima Spaceman ogromno potenciala, saj se odmika od klasične formule ZF filmov in ponuja bolj poglobljeno, kompleksno in filozofsko odisejado v stilu razmišljujoče klasike Solaris ruskega mojstra Andreja Tarkovskega, hkrati pa ima za seboj tudi kompetentno igralsko zasedbo. Slednja se po pričakovanjih zelo dobro odreže; tako Sandler kot Mulliganova s svojo močno emocionalno predstavo pustita močan vtis, gledalčevo pozornost pa zbudi tudi fenomenalna psihadelična vizualna podoba, režiserja Johana Rencka pa je treba pohvaliti zavoljo njegove ambicioznosti in drznosti, da prebije okvirje žanra klasičnega ZF filma. Zakaj torej navkljub vsem dobrim platem Spaceman ob nastopu odjavne špice ne pusti globjega vtisa? Glavni razlog je ta, da skuša film na vsak način kopirati estetiko Tarkovskega, kar je že vnaprej izgubljena bitka, gledalcu pa bosta pošteno najedala tudi obupno počasen tempo ter monotono dogajanje, kjer je namesto emocij prisoten dolgčas. Zgodba filma Spaceman je v svojem bistvu tragična, toda žal je prikazana tako šablonsko in nezanimivo, da na koncu namesto katarze prinaša zehanje. Spaceman je tako film, ki ga lahko cenimo zaradi ambicioznosti, pa četudi končni rezultat pokaže, da se tem ambicijam niti najmanj ne uspe približati.

Da je Denis Villeneuve filmski vizionar, ki se ne boji izzivov, je dokazal pred dobri tremi leti, ko je svetu predstavil svojo razkošno in drzno adaptacijo kultnega romana Dune pisatelja Franka Herberta, ki je resda pokrivala zgolj polovico prve knjige, a hkrati dostavila dovolj poglobljeno zgodbo, zanimive like in kakopak spektakularno izkušnjo, da je bilo občinstvo pripravljeno za nadaljevanje. In letos je Villeneuve z Dune: Part Two dokazal, da lahko cilja višje in ambicioznejše, ne da bi pri tem žrtvoval vsebinsko kompleksnost literarne predloge. Film se nadaljuje točno tam, kjer se je prvi končal; Paul Atreides in njegova mama sta edina preživela člana družine, ki je bila poklana s strani rivalske rodbine Harkonnen, zato se na peščenem planetu Arrakis pridružita uporniškim domorodcem Fremenom, ki v mladeniču prepoznano svojega mesijo, čeprav Paul na to pozicijo še ni pripravljen Če je bil prvi Dune v akcijski spektakel preoblečena karakterna drama o mladeniču, ki postopoma razkriva svojo identiteto v svetu, je Dune: Part Two čistokrvni vojni film, ki se poglobljeno dotakne problematike verske zaslepljenosti in nevarnosti fanatizma, temu primerno pa je tudi vzdušje bolj temačno in akcija brutalna. Kot je moč pričakovati, je nadaljevanje tehnični presežek na skoraj vseh ravneh; sapo jemajoča spektakularna fotografija, znova fenomenalna glasba mojstra Hansa Zimmerja, vrhunska akcija, zastrašujoče grandiozen zvok in osupljiva scenografija poskrbijo za edinstveno gledalsko izkušnjo, ki se jo zlepa ne pozabi. Nič slabše niso igralske predstave, kjer impresionirata predvsem Timothee Chalamet in diabolično neprepoznavni Austin Butler, četudi skoraj ves ansambel postreže z nadstandardno dobro igro. Navkljub dobrim dvem uram in pol se film začudoma ne vleče in se pravzaprav zdi krajši kot sicer, kar je prav tako svojevrstni dosežek. In četudi film nekaterim delom zgodbe nameni premalo časa (predvsem prikazu razmerja med Paulom in domorodko Chani), je Dune: Part Two epska mojstrovina, ki se lahko brez težav postavi ob rob gigantskim franšizam kot so Star Wars, The Lord of the Rings in Star Trek.