Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Četudi se zdi, da Slovenci v filme, ki se dogajajo v preteklosti, že vrsto let znamo tlačiti popolnoma nič drugega kot zlajano drugo svetovno vojno in klasično obračunavanje med “našimi” in vašimi”, med partizanimi in domobranci in med “rdečimi” in “belimi”, venomer ostaja upanje, da se bo na vsake toliko časa pojavil film, ki bi uspel preseči delitve na ravni otroških iger kavbojcev in indijancev ter ponuditi trezen vpogled v najbolj temačna poglavja slovenske polpretekle zgodovine. Kratki igrani film Nebesa pod Triglavom sprva daje vtis objektivnosti in subtilnega pristopa do tematike medvojnega partizanskega nasilja, vendar pa se hitro izkaže, da gre za še en produkt plitke desničarske ideologije, katere namen ni informirati, ampak čustveno manipulirati z gledalcem, ne da bi mu ob tem ponudil globji kontekst ali trdno ozadje prikazanega. Film je umetniška interpretacija resničnega dogodka iz življenja Rudija Kolariča, ki je zaradi naraščujočega partizanskega nasilja ob koncu vojne zbežal v ZDA; gledalci ga spremljamo kot dečka Jožeta, ki pomaga mami voditi trgovino, dokler v vasi ne pride do pokola družine s strani partizanov, zaradi česar je Jože prisiljen (pre)hitro odrasti. Pričujoči film je s tehničnega vidika povsem soliden in dobro odigran (še posebej je treba pohvaliti Marina Hergula v glavni vlogi), je pa zato toliko slabši kot zgodovinski dokument, saj gledalcu ne ponudi dobesedno ničesar. Film namreč ni dovolj premeten, da bi uspel skriti svoje namere ideološke propagande, ki ves čas manipulira z gledalcem na najbolj lenobne in cenene načine; z nadležno melodramatično glasbo, lesenimi dialogi in plitko zgodbo, ki v slabe pol ure gledalci ne poda nobenega pomembnejšega razloga, da bi mu za dogajanje moralo biti kaj mar. Nebesa pod Triglavom je tako še en film, ki pod pretvezo “doseganja sprave” zgodovino interpretira kot otroško igro v peskovniku, kjer so dejstva pomembna zgolj do točke, ko ta ne ovirajo propagandno naravo filma.

Filmi z generičnimi naslovi imajo to slabost (ali pa prednost, odvisno od perspektive), da se od njih še pred nastopom uvodne špice ne pričakuje veliko. Nič drugače ni v primeru nadnaravne klavnice Night Shift, ki sta jo spisala in režirala brata Benjamin in Paul China in ponudi tisto, kar obljublja njen naslov (night shift je angleški izraz za nočno izmeno v službi); Gwen je mlado dekle, ki sprejme službo nočne receptorice v odmaknjenem motelu in že tekom prve noči je priča številnim nenavadnim dogodkom, ob katerih začne postopoma izgubljati razsodnost, hkrati pa se je prisiljena soočiti z grozljivo resnico o lastnem življenju. Night Shift je film, ki dobro izkoristi svojo minimalistično lokacijo; tako bližnji kot oddaljeni kadri skoraj zapuščenega motela so že sami po sebi strašljivi, brata China pa to še dodatno začinita s simpatično melodramatično glasbeno podlago in prepričljivo temačno atmosfero, ki uspe večino časa ohranjati visok nivo suspenza. Igralske predstave so prav tako solidne in zgodba začinjena z dovolj preobrati, da bo obdržala gledalčevo pozornost vse do konca, pa četudi bo po tem film za seboj pustil mnogo več vprašanj kot odgovorov. Kar pričujoči film dviga nad povprečje, je tudi njegovo pogosto zatekanje k črnem humorju, kar zgodbo naredi bistveno bolj zanimivo, like pa bolj simpatične, kar pa ne pomeni, da se film ne znajde tudi v trenutkih, ko mora dostaviti strašljiv prizor, pa četudi se s tega vidika poslužuje preverjenih trikov in povečini ne preseneti ali šokira. Night Shift je kratkočasna grozljivka, ki najverjetneje ne bo spremenila vašega življenja, vendar pa je dovolj zabavna, strašljiva in dinamična, da je vredna ogleda.