Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Kaj se zgodi, ko združita moči režiserka in scenaristka Teresa Sutherland, ki je med drugim spisala strašljivo mojstrovino The Wind ter igralka Georgina Campbell, ki je z nastopi v grozljivkah Barbarian in Bird Box Barcelona dokazala, da je bodoča kraljica filmskega kričanja? Rezultat je napeta in mestoma psihadelična ruralna srhljivka Lovely, Dark, and Deep, kjer se Sutherlandova prvič predstavlja v vlogi režiserke in ne zgolj scenaristke; film, ki si za izhodišče vzame zastrašujoči podatek, da v ameriških narodnih parkih letno izgine skoraj pol milijona ljudi, v ospredje postavi Lennon, vase zaprto in arogantno čuvajko parka, ki se nastani v postojanki daleč stran od civilizacije. Toda kmalu po njenem prihodu se začnejo odvijati nenavadni pripetljaji; Lennon se navkljub poznavanju terena pogosto izgubi v gozdovih, hkrati pa naleti na več dolgo pogrešanih planincev v vidno razburkanem čustvenem stanju, za nameček pa še dobi občutek, da jo nekdo (ali nekaj) opazuje. Sutherlandova se v svojem celovečernem prvencu izkaže kot sofisticirana filmarka z neverjeno izbrušenim občutkom za ustvarjanje kontrasta med neokrnjeno lepoto širnih gozdov ter neusmiljenimi in brutalnimi zakoni divjine, preko katerih se posameznik poveže s svojimi najbolj potlačenimi travmami. To, da je Lovely, Dark, and Depp na vizualni ravni naravnost čudovit film, ni treba poudarjati in Sutherlandova uspe to skrivnostno lepoto narave zajeti brez odvečne izumetničenosti in uporabe posebnih učinkov. Srce filma kakopak predtavlja Campbellova, ki se navkljub temu, da je njen lik pogosto zoprn, uspe približati gledalcu, svoje pa še dodajo dober občutek za suspenz, potrpežljiv tempo, počasno razvijanje dogajanja ter nemalo zamotanih presenečenj, ki zbujajo občutke fascinantne zmedenosti. Pa vendar se filmu v drugi polovici začnejo kazati znaki kreativne utrujenosti, kar dokazuje, da bi Lovely, Dark, and Deep bolje funkcioniral kot kratkometražni izdelek; zgodba se zaplete v ponavljajoče dogajanje, hkrati pa proti koncu postane preveč zamotana in gledalca pušča z mnogo več vprašanji kot odgovori. Slednje v filmih ne predstavlja ničesar slabega, toda pri pričujoči strašljivki se zdi, da je njena zmedena struktura bolj posledica tega, da je Sutherlandovi zmanjkajo idej za obrazložitev dogajanja, zato pusti večino le tega viseti v zraku. Navkljub manjšim napakam pa je Lovely, Dark, and Depp zelo spodobna ruralna grozljivka, ki bo zadostila apetitom oboževalcev žanra.

November v istoimenskem romanu češke pisateljice Alene Mornštajnové je november leta 1989, ko se je s padcem berlinskega zidu zaključilo obdobje železne zavese in jeklenega komunističnega režima, ki je s svojo trdo roko vladal predvsem na Poljskem, Slovaškem in Češkem. Toda pričujoči roman je zastavljen kot alternativna zgodovina, kjer se novembra 1989 ne zgodi nič; železna zavesa ostaja, komunizem še vedno obvladuje vse veje oblasti in navadni državljani so neprestano pod pritiskom starih ideologij, ustrahovanj in brutalnih kazni. Roman spremlja tri ženske, ki so medsebojno povezane; začne se z Mario Hajný, ki se novembra 1989 skupaj s svojim možem udeleži protidržavnih protestov, katere pa oblast nasilno prepreči, udeležence pa po hitrem postopku strpa v zapor, nekateri od njih pa celo preprosto izginejo. V nadaljevanju spremljamo bolečo izpoved Marijine mame Anne, ki je čez noč prisiljena skrbeti za vnučko in vnuka, vendar ko prvo vojska odvede v dom za “prevratniške” otroke, drugega pa ugrabi Marijin bivši mož in odpelje v tujino, se Anni začne postopoma rušiti svet. Šele po prvi tretjini pa v zgodbo vstopi Marijina hčerka Magdalena, ki za zidovi državne poboljševalnice ostaja razklana med zvestobo sistemu in razkrivanjem resnice o njenih starših, za katere oblast sicer tri, da so jo zapustili.

November je roman, s katerim Mornštajnova že sicer rahlo zlajano temo komunističnega nasilja v zahodnoevropskih državah predstavi na svež in domiseln način; z “izbrisom” ključnih dogodkov, ki so pripeljali do razpada komunističnega režima, avtorica opozori na zastrašujočo cikličnost zgodovine, ki je očitno obsojena na tragično ponavljanje krivic in zločinov, ki so travmatizirali cele generacije preživelih. Mornštajnova se navkljub močnemu političnemu ozadje premeteno osredotoča na intimna doživljanja sveta posameznih članov družine, katere člani se znajdejo na nasprotnih ideoloških bregovih, medtem ko je družbena kritika podana subtilno, a še vedno neizprosno. S prepletom poetičnega jezika in surovega realizma bralec spoznava usode od sistega preganjanih in ponižanih posameznikov, ki so bodisi utišani bodisi prepuščeni toku pozabe, hkrati pa ponudi žalosten vpogled v delovanje mehanizmov, ki so navkljub časovni distanci prisotni tudi dandanes, pa četudi v navidez bolj “sprejemljivih” oblikah. Zato je treba pričujoči roman razumeti kot jasno opozorilo in opomin na čase, ki so morebiti res minili, vendar se lahko vrnejo.

November je pretresljiv roman o strašljivem začaranem krogu zgodovine in njegovih žrtvah.